O ekskluzivni lastnini in umetnosti

Banksy in komodifikacija grafitov

Slavni ulični umetnik, grafitar in politični aktivist Banksy si je prejšnji teden privoščil potegavščino, ki se je bo, vsaj dokler se nekdo ne spomni česa še bolj bizarnega, držal sloves »najbolj drznega pranka v zgodovini umetnosti«. Eno njegovih bolj znanih umetnin, Deklico z balonom, je neznani kupec na dražbi v Sotheby’su kupil za več kot milijon funtov. A le nekaj trenutkov po tistem, ko je bilo umetniško delo uradno prodano, se je sprožil mehanizem, skrit v sliki, in jo razrezal na papirnate trakove.

Čeprav je Banksy kontroverzen že sam po sebi, predvsem ker njegova prava identiteta (z izjemo špekulacij) nikoli ni bila javno razkrita, pa tudi zato, ker nasprotuje kapitalizmu in mainstreamu (čeprav je, ironično, ravno s tem, ko so njegova dela na dražbah začela dosegati takšne vsote, postal del njega), je tokrat še za odtenek bolj razburil ljubitelje umetnosti po vsem svetu, predvsem pa odprl kup vprašanj o naravi umetnin.

Je umetnina, razrezana na prafaktorje, sploh še umetnina? Ali pa je umetniško delo s samouničenjem izgubilo tudi svojo vrednost? Lahko Banksyjevo dejanje razumemo bolj kot performans, ki je posmeh establišmentu in temu, koliko so ljudje pripravljeni plačati za umetnino samo zato, ker je pridobila status umetniškega pojma?

Da gre za performans, neke vrste komentar, ki odpira poglavitno temo prodaje v dražbenih hišah, komodifikacijo, meni slikar in poznavalec umetniške scene Arjan Pregl. »Še toliko bolj aktualno je vse skupaj zato, ker gre za komodifikacijo grafitov. Delo, ki je vstopilo na dražbo, se je pretvarjalo, da je nekaj drugega, kot je. Zdelo se je, da je pač samo – bogato uokvirjena – ena od njegovih grafitarskih podob, kar bi bil dejansko drago prodan poceni kič. A Banksy je zadevo malo zapletel in ta podoba se je samouničila. Izkazalo se je, da je v okvirju še nekaj, česar nismo pričakovali, pa ne samo strojček za rezanje, ampak celoten kontekst – v okvirju je bil skrit še kompleksnejši ’okvir’. Kolikor sem zasledil, je po začetnem začudenju nad performansom cena v nadaljnjih dneh narasla. Kar nam sicer pokaže, da ima pri komodifikaciji kapitalizem vedno zadnjo besedo. Lahko pa rečemo, da je umetnina zdaj dražja, ker je pač kompleksnejša, boljša.«

Da tak performans v bistvu ne razvrednoti pomena umetnine, ampak ji celo dvigne ceno na trgu, se strinja tudi domači performer in ulični umetnik Miha Artnak, ki je nazadnje naplahtal javnost z lažno novico o prodaji svoje umetnine iz golobjih iztrebkov. Kupil naj bi jo kitajski bančni velikan AIIB in plačal s kriptovaluto ethereum v vrednosti 1,2 milijona funtov. A po tej lažni zgodbi in vsej medijski pozornosti, ki jo je slika dobila, kar je bil sam po sebi neke vrste performans, je zanimanje zanjo dejansko zraslo. »Pomen umetnosti je danes izenačen s ceno na trgu. Ljudje kupujemo ideje, simbole, percepcije in zgodbe. Za mojo sliko se, zdaj ko je slavna, zanima vse več ljudi. Z veseljem jo prodam zares. Itak je drek,« pravi Artnak. »Sicer pa umetnina po uničenju postane performans in dokument časa in prepričan sem, da si vsi pristaši Banksyja zdaj še bolj želijo to dotično umetnino. Vrednost torej ima. Samo s čim jo vrednotimo? Očitno z ekskluzivno lastnino.