Vesna Teržan

16. 11. 2018  |  Mladina 46  |  Kultura

Zagonetna dama slovenskega lutkarstva

Oblikovalka lutk Ajša Pengov je na začetku petdesetih let pripomogla k vzponu slovenske lutkarije

Ajša Pengov in Ivica Bilek pri delu

Ajša Pengov in Ivica Bilek pri delu
© Arhiv Pozorište mladih Sarajevo

Morda prav skrivnosti in nedorečenosti, spletene okoli Ajše Pengov, vabijo, da bi o njej in njenih stvaritvah izvedeli kaj več. Ob letošnji 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana smo poiskali nekaj dokumentov, fotografij in pričevanj o njej. Začetki njene ustvarjalne poti so vezani na Mestno lutkovno gledališče, kot se je v petdesetih letih še imenovalo Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL).

Med njenimi prvimi oblikovalskimi nalogami v Mestnem lutkovnem gledališču (MLG) je bila Žogica Marogica, ki je leta 1951 doživela prvo slovensko in jugoslovansko uprizoritev. Ta lutkovna igrica češkega mojstra Jana Malika (1904–1980) je po ljubljanski lutkovni in radijski premieri postala neverjetna uspešnica in zdaj že več desetletij živi na lutkovnem odru, uspela pa je tudi kot televizijska lutkovna igrica. Po vsem tem se je zapisala v našo kulturno dediščino in postala prava lutkotečna predstava. Ob 70-letnici jo bodo v LGL obnovili in ponovno zaigrali.

Že ob nastanku je bila Žogica Marogica opredeljena kot vzorna lutkovna igra, saj sta ustvarjalka lutk Ajša Pengov in režiser Jože Pengov s to predstavo MLG dvignila nad povprečje dotedanjega sokolskega lutkarstva. Jože Pengov, režiser in prvi umetniški vodja MLG, je z Žogico Marogico začel udejanjati načelo avtohtonosti lutke. Pokazal je, da so lutke lahko samostojne in neodvisne, da ne potrebujejo zgleda v tako imenovanem velikem gledališču, torej v človeku/igralcu, njegovem gibanju in mimiki; še več, za lutke sploh ni dobro, če težijo k temu. Pengov se je zavedal pomena dobre likovne zasnove in tudi glasbe kot ključnih elementov lutkovne predstave ter povabil k sodelovanju vrhunske umetnike. S povabilom slikarju Francetu Miheliču, naj ustvari lutke in sceno za igro Mauricea Maeterlincka (1862–1949) Sinja ptica, katere premiera je bila leta 1965, je dosegel enega izmed vrhuncev MLG.

Žogica Marogica (1951)

Žogica Marogica (1951)
© Arhiv LGL

Kar dobro desetletje so pod taktirko Jožeta Pengova nastajale celostne umetnine. Predvsem takrat, ko so se vsi poglavitni elementi – likovna zasnova, oblikovanje in izdelava lutk, tehnologija, scenografija, dramaturgija, režija, animacija in interpretacija ter glasba – zlili v skladno celoto. Pri tem je sodeloval z Ajšo Pengov in skupaj sta ustvarila nekaj nepozabnih lutkovnih predstav. Poleg Žogice Marogice in Čarobnih gosli (1951) še predstavi Mojca in živali (1952) in Zlata ribica (1953). No, v izogib zmoti je treba poudariti, da Ajša ni bila Jožetova žena niti sestra, bila je njegova svakinja, žena brata Boža.

Družina Pengov je bila znana ljubljanska umetniška družina. Oče Ivan Pengov (1879–1932) je bil kipar in podobar, najmlajši od sinov Jože (1916–1968) režiser in lutkar, najstarejši sin Ivan (1906–1975) pa arhitekt, scenograf in igralec. Tudi druga dva sinova sta bila umetnika, Božo (1910–1985) je bil kipar in je po očetovi smrti prevzel njegovo delavnico, Slavko (1908–1966) pa znameniti slikar in freskant, ki je leta 1958 med drugim naredil znamenite freske v slovenskem parlamentu, znane pod imenom Zgodovina Slovencev od naselitve do danes.

Vse kaže, da je Ajšo k lutkam pripeljal prav soprog Božo. Leta 1950 sta prvič in zadnjič sodelovala pri nastanku lutk za predstavo, to je bilo za Levstikovega Martina Krpana. Lutke so nastale pod njenim budnim očesom na Šoli za umetno obrt v Ljubljani, kjer je bil Božo učitelj. Dijakom je omogočil, da so se seznanili z oblikovanjem marionet in sodelovali pri nastajanju gledališke predstave. Oblikovanje vseh likov jim je šlo kar dobro od rok, le Krpanova kobila ne. Zato jo je izdelala Ajša. Prav tukaj, pri Krpanovi kobili, ki se je izgubila, se začne skrivnostno izginjanje sledi za Ajšo Pengov.

Tjaša Juhart, umetnostna zgodovinarka in kustosinja v Lutkovnem muzeju (gre za del LGL), kjer skrbi za lutkovno dediščino, je nedavno pripravila razstavo iz serije Odprašeno prav o predstavi Martin Krpan. Pri raziskovanju je odkrila, da sta se lutki kobile in Brdavsa izgubili že v petdesetih letih. »Kot mi je omenil Matjaž Loboda, eden največjih poznavalcev slovenske lutkovne zgodovine, so lutke Martina Krpana posojali tudi drugim lutkovnim skupinam. Verjetno se tedaj ti dve lutki nista vrnili,« domneva Juhartova in tako jemlje prepričljivost prvotnemu preblisku, da je kobila morda izginila, ker jo je Ajša Pengov preprosto vzela s seboj v Sarajevo, kjer je po ljubljanski izkušnji nadaljevala lutkarsko pot. Kljub vsemu se zdi, kot da je umetnica za seboj sama brisala sledi. Le zakaj?

Z Dunaja prek Ljubljane v Sarajevo

Življenje Ajše Pengov je uganka, polna skrivnosti, manjka vrsta dokumentov, fotografij in zapisov. Juhartova pravi, da se doslej še nihče ni sistematično lotil raziskovanja njenega opusa in življenja in da njo samo ta naloga še čaka. Pa vendar – Ajša se je rodila na Dunaju leta 1913 v bogati družini Haberfellner. Oče je bil v avstrijski diplomatski službi in nekaj časa naj bi bil tudi veleposlanik v Kairu. Od tod morda njeno eksotično ime. Okoli njenega rojstva in izvora se je napletlo kar nekaj zgodb. Ena izmed njih govori, da naj bi se bil oče v Egiptu drugič poročil in se s težavo ločil od dunajske žene. Ajša naj bi bila hči Egipčanke, oče pa naj bi bil prestopil v islam, saj si je le tako lahko omogočil poroko z njeno materjo. Drugi podatek govori, da je bila Ajša prav po materini strani potomka dunajskih plemičev.

Črt Škodlar, filmski in televizijski režiser, meni, da so to »pravljice« in da je verjetneje, da je bila Ajšina mati Turkinja iz Bosne, iz Sarajeva. »Ampak seveda je bila Ajša Dunajčanka. Pri nas doma je bilo rečeno, da je Avstrijka. Poudarjam, Avstrijka, ne Nemka. Uporabljala je precej nemških besed. Menil sem, da je to del našega vsakodnevnega poklicnega žargona. Vsa Pengovova družina jo je zelo cenila, še posebno Jože.« Škodlar je Ajšo spoznal, ko je bil še otrok. Že leta 1948 se je pridružil MLG kot honorarni sodelavec amater in bil nato leta 1954 sprejet v redno službo kot prvi jugoslovanski igralec animator. Tako je bil tesno povezan z začetki slovenskega lutkarstva in s tem tudi z Ajšo Pengov.

Zvezdica Zaspanka (1959), predstava Pozorišta lutaka Sarajevo (Lutkovnega gledališča Sarajevo)

Zvezdica Zaspanka (1959), predstava Pozorišta lutaka Sarajevo (Lutkovnega gledališča Sarajevo)
© Arhiv Pozorište mladih Sarajevo

Ajša Haberfellner je na Dunaju študirala kiparstvo in tudi diplomirala na Akademiji za likovno umetnost, tam je srečala Boža Pengova in se z njim poročila. Njun zakon ni trajal dolgo, saj sta se ločila že na začetku petdesetih let. Kmalu po tem, ko je naredila lutke za predstavo Zlata ribica, je zapustila MLG. Njeno mesto v lutkovni delavnici pa je leta 1953 prevzela Mara Kralj, ustvarjalka druge lutkotečne ljubljanske predstave, Zvezdice Zaspanke (1955).

»Žarečih oči mi je povedala, da bo odšla v Sarajevo, ker so jo prosili, naj pride. Bila je res presrečna. Razumel sem jo: odšla bo spet med svoje, enako misleče in čuteče. Zagotovo pa bo živela v lepšem okolju, ne v stari ljubljanski Kolodvorski ulici. Republika Bosna in Hercegovina je bila v tistem času z lepimi perspektivami široko odprta vsem,« pripoveduje Škodlar o umetničinem nenadnem odhodu iz Ljubljane.

Dobila naj bi bila povabilo iz sarajevskega lutkovnega gledališča in kmalu se je preselila v »srce« Bosne. O njenem bivanju v Sarajevu imamo zelo skope podatke. Eden izmed redkih virov je pričevanje njenega sarajevskega sodelavca Ivice Bileka (1927– 2015), ki je bilo objavljeno v časopisu Večer (2012). Med drugim je povedal, da se je s prihodom Ajše Pengov prelevil v lutkarja. Vse kaže, da je bila njegova mentorica in glavna mojstrica v lutkovni delavnici sarajevskega lutkovnega gledališča – Pozorišta lutaka. Njena prva predstava v Sarajevu naj bi bila Dr. Doolitle, je pripovedoval Bilek. Ustvarili so velike marionete in za izdelavo ene same so potrebovali najmanj 60 ali celo 100 ur dela.

Zaradi nasprotujočih si podatkov smo poskušali več o Ajši Pengov izvedeti v lutkovni delavnici Pozorišta mladih Sarajevo, ki je dedič nekdanjega lutkovnega gledališča. Vodilna ustvarjalka je Mirjana Čistopoljski, ki je diplomirala na Akademiji likovnih umjetnosti v Sarajevu, na oddelku za grafiko pri Dževadu Hozi, ljubljanskem diplomantu in predstavniku ljubljanske grafične šole. Mirjana Čistopoljski danes oblikuje lutke, je poznavalka lutkarske tehnologije, izdeluje rekvizite, scenografijo in kostumografijo, ukvarja pa se tudi z grafičnim oblikovanjem. A pravi, da so se za Ajšo Pengov izgubile sledi tudi v Sarajevu.

Arhivi so delno izgubljeni in dokumentacija nepopolna, marsikateri lutkar, ki jo je poznal, je zapustil Sarajevo ali že umrl, pripoveduje Čistopoljska in ugotavlja, da na plakatih za lutkovne predstave iz petdesetih in šestdesetih let sploh niso bili navedeni avtorji likovnih podob, niti oblikovalci lutk, niti scenografi ... le režiserji, igralci in animatorji. Tako iz plakatov in gledaliških listov, edinih dokumentov, ki ostanejo za posamezno predstavo, sploh ni mogoče ugotoviti, kaj vse je Ajša Pengov v Sarajevu ustvarila. Vendar je Čistopoljska med pripravami na 70-letnico sarajevskega lutkovnega gledališča, ki bo leta 2020, našla nekaj več podatkov tudi o njej in nam poslala seznam predstav, za katere je ustvarila lutke. Teh je dokumentiranih nekaj več kot 43. Za dve predstavi je dobila šestoaprilsko nagrado mesta Sarajevo: leta 1958 za Zlatolasko in leta 1961 za Srećko među bubama (Srečko med žužki), leta 1972 pa je prejela drugo nagrado na srečanju lutk BiH za oblikovanje lutk v predstavi Peća i vuk (Peter in volk).

Čistopoljska pritrjuje, da je bilo delovanje Ajše Pengov v Sarajevu pomembno za tamkajšnje gledališče. O tem, kako dolgo je sodelovala s tem gledališčem in ustvarjala tam, sta na voljo spet dva različna podatka. V katalogu ljubljanske Bežigrajske galerije je bilo ob razstavi Od skice do lutke (1999) zapisano, da je v sarajevskem gledališču delovala med letoma 1954 in 1964. Ivica Bilek pa je trdil, da je z njo sodeloval vse do leta 1983, do njene smrti. Ta datum potrjuje tudi Mirjana Čistopoljski.

Ob iskanju podatkov za rekonstrukcijo njenega življenja smo naleteli še na en zanimiv podatek – bila je jahalka; v mladosti je padla s konja, si zelo poškodovala nogo, dobila gangreno in nogo so ji morali amputirati. Pripovedujejo, da si je ortopedske proteze izdelovala sama, da je bil zanjo, kiparko, to izziv. Čistopoljska omenja, da je na ortopedskih protezah naredila tudi nekatere izboljšave, ki bi jih lahko patentirala, a jih ni. Škodlar pa nam je zaupal: »Ajša je bila nadvse uglajenega vedenja, vedno prijazna in dobre volje. Že kmalu sem opazil, da šepa, vendar se pri nas ni spodobilo spraševati o tem. V tem okolju nam je bila privzgojena stroga diskretnost in šele precej let kasneje mi je Jože Pengov povedal, da je imela nesrečo pri jahanju.«

Ajšina umetnost

Ob besedi lutkarica se Črt Škodlar razjezi: »Menim, da besedi ’lutkar’ in ’lutkarica’ uporabljamo preveč nemarno, res šlampasto. S tem, strogo vzeto, mešamo dva poklica – lutkarja, tistega, ki vodi lutko na odru, in oblikovalca lutk. Tudi semantično. Hkrati pa zmanjšujemo dejanski kulturno-vrednostni pomen dejavnosti, ki jo na nekaterih zemljepisnih območjih štejejo za najvišjo umetniško zvrst. Torej, Ajša je bila kiparka in oblikovalka lutk. Amen!«

Med prvimi nalogami, ki ji jih je režiser Jože Pengov zaupal, je bilo oblikovanje in izdelava lutk za predstavo Franza Poccija Čarobne gosli (1951) po predlogah legendarnega Milana Klemenčiča (1875–1957). To naj bi bila najbolj priljubljena igra klasičnega evropskega lutkovnega repertoarja in Klemenčič jo je že v dvajsetih letih 20. stoletja, v pionirskem času slovenskega lutkarstva, pripravil za slovensko gledališko občinstvo. Čarobne gosli so bile že takrat klasika, zavezana estetiki preloma stoletja, Žogica Marogica, ki je nastala istega leta, pa je z estetskim izrazom napovedala modernizacijo lutkovne umetnosti, v likovnem segmentu pa stilizacijo in občutno manj ekspresiven izraz lutk. Škodlar se spominja: »Z Ajšo sem se ponovno srečal šele ob nastajanju Žogice Marogice. Imela sva skoraj vsakodnevne stike v delavnici na Resljevi cesti in ob rednih družabnih srečanjih celotnega ansambla. Kolikor vem, ni dovolila, da bi se kdo vmešaval v njeno delo ustvarjalke lutk.«

Orientalska plesalka iz predstave Zlata ribica (1953)

Orientalska plesalka iz predstave Zlata ribica (1953)
© Ada Hamza, Arhiv LGL

Ajša Pengov je znala ujeti čarobnost marionet in v lutkah za predstavo Mojca in živali (1952) je izrazila pravljično domišljijo in nežnost, lutke so bile lepe, ponotranjene, z močnim značajem. Gledališka kritičarka Stanka Godnič je njen likovni slog pri predstavi Mojca in živali opredelila kot stilizirani poetični realizem. Odličnost teh lutk je bila v detajlih; skrbnost in občutek za pretanjeno likovno izraznost kažejo lutke živali (volk, lisica, zajček, medved). Lik Mojce je podoben punčki, veristični igrački, živali pa so prave male umetnine – nadela jim je lesene glavice z izrezljano mimiko, gibčne čeljusti, glave in telesa. Tako skrbno oblikovana lesena lutka, oblečena v domišljen »živalski kožuh« iz klobučevine, si zasluži častno mesto v evropski zgodovini lutkarstva. Prav zdaj so te lutke na ogled v Lutkovnem muzeju na Ljubljanskem gradu.

V zadnji predstavi MLG, za katero je Ajša Pengov ustvarila lutke, v Zlati ribici (1953), so se uspešno zlili žlahtna tradicija in nova hotenja, ki jih je deklariral Jože Pengov. Naslovno marioneto Zlate ribice je Ajša oblikovala tako, da je njena tehnična izvedba omogočala animacijo gibčnosti celotnega telesa ribe, ki plava. Zlate luske je izdelala iz čipkastega pozlačenega staniola.

Predstavo Zlata ribica so si pričevalci zgodovine slovenskega lutkarstva zapomnili po scenskem in kostumskem bogastvu ter po razpoloženju prave poetične pravljice.

Ajša Pengov si je na začetku petdesetih let s pretanjenimi stvaritvami marionet zagotovila mesto med evropskimi ustvarjalci lutk. Čeprav je v MLG službovala le slaba tri leta, med letoma 1950 in 1953, in v tem času ustvarila lutke le za pet predstav, je vseh pet zapisanih v antologijo slovenskega lutkarstva.

Tako bodo 70-letnico v LGL zaznamovali ne le z obnovljeno Žogico Marogico, ampak tudi s predstavo Levstikovega Martina Krpana pa z De Saint-Exupéryjevim Malim princem in s predstavo po zbirki basni Milka Matičetova Zverinice iz Rezije, če naštejemo le nekatere od letošnjih 13 premier.

Lutkovna predstava:
Jan Malik - Žogica Marogica
Kje: Lutkovno gledališče Ljubljana, Krekov trg 2, Ljubljana
Kdaj: premiera 27.november 2018 ob 18h

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Eka Vogelnik, Ljubljana

    Zagonetna dama slovenskega lutkarstva

    Prispevek Vesne Teržan o slovenskem lutkarstvu bi rada dopolnila z nekaj svojimi razmisleki. Več

  • Uroš Korenčan, direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana

    Zagonetna dama slovenskega lutkarstva

    Spoštovani, v zadnji Mladini (14. 12. 2018) je bilo objavljeno pismo gospe Eke Vogelnik. Gre za pismo, ki naj bi bilo odziv na izvrsten novembrski članek Vesne Teržan pod zgornjim naslovom, ki je bil posvečen Ajši Pengov, lutkovni umetnici, ki je pomembno zaznamovala razvoj lutkarstva v Sloveniji (in Bosni) v prejšnjem stoletju. Več