Stanka Prodnik

14. 12. 2018  |  Mladina 50  |  Kultura  |  TV

LP, Ljubljana

O novi slovenski seriji LP, Lena

Prizor iz prvega dela nanizanke LP, Lena

Prizor iz prvega dela nanizanke LP, Lena
© Voyo.si

Na Voyu se je začela prva sezona nove slovenske nanizanke LP, Lena in s tem so poskrbeli za praznik slovenske televizije. Čeprav so na spletnih straneh Voya nanizanko napovedovali kot šokantno, necenzurirano, provokativno in kar je še pridevnikov, s katerimi na tej televiziji radi opletajo, smo dobili predvsem nekaj, kar je resnično. LP, Lena je serija, ki kaže življenje milenijk in milenijcev v Ljubljani: alkohol, ki ga pijejo, lokale, kamor hodijo, droge, ki jih jemljejo, jezik, ki ga govorijo, glasbo, ki jo poslušajo, pogovore, ki jih imajo, družine, iz kakršnih prihajajo, odnose, ki jih obremenjujejo.

Zgodba je preprosta: Leno (izvrstno Saro Dirnbek) zapusti dolgoletni fant (Miha Možina), po velikem pretresu se s pomočjo prijatelja in prijateljic spet skuša sestaviti. Serijo sta režirali dve mladi režiserki (Ester Ivakič, Ema Muc) in en mlad režiser (Aron Horvath), scenarij pa sta napisala Eva Tomazin in Žan Žveplan. Epizoda traja dobrih deset minut, kar žal ni dovolj, da bi bilo mogoče razčleniti like, zadošča pa za kakovostno zabavo in prepričljive utrinke iz ljubljanskega življenja. Sezona se zaključi z malone ganljivimi prizori prijateljstva med tremi puncami, ki si v kaosu svojih dvajsetih delajo življenje znosno. Pretiravali bi, če bi rekli, da je serija feministična; v resnici tudi ni treba, da bi bila, je pa osvežujoče na slovenski televiziji gledati tako polnokrvne ženske like; like, ki ne delajo na sebi, se ne skušajo spremeniti in ne čakajo odrešitve v obliki moškega. Serijo odlikuje tudi krasna metaironija (denimo družina, ki gleda jokajočo Injo Zalto v Usodnem vinu, ali pa naslov ene od epizod, ki se glasi Lenina provizija, nanašajoč se na Anino provizijo, tako slabega slovenskega filma, da se ga je prijel sloves kultnosti).

Škoda, da naše televizije ne investirajo več v ekipe, ki kažejo tako izrazit talent; da jim ne zagotovijo kakovostnih delovnih razmer in ne omogočijo ustvarjalnega razvoja novih generacij, ki se medija lotevajo povsem drugače. Zakaj investirati le v žajfnice in pasivno gledalstvo, zakaj je tako malo prostora za nekaj, kar je aktualno, urbano, mlado in resnično?

V ponedeljek so desničarji organizirali akcijo »Osvoboditev Ljubljane«, ki jo je spremljal zemljevid, kako okupirati Ljubljano. Pripeljali naj bi se z vseh vpadnic in s svojimi avtomobili, iz katerih bi plapolale slovenske zastave, obkolili državni zbor. Govorili so, da prihajajo protestirat proti Marakeški deklaraciji in proti beguncem, a v resnici je bilo videti, kakor da peščica, ki se je na koncu zbrala, protestira proti nam, liberalnemu ljubljanskemu mehurčku, ki je čedalje bolj oddaljen od vsega, kar ga obdaja. Če bi si namesto časa za protest vzeli čas za ogled serije LP, Lena, bi videli, da se je tisto, česar jih je v resnici najbolj strah, že zgodilo – in da avtomobili in zastave in zemljevidi ne morejo ničesar več spremeniti. Upajmo, da bo tako tudi ostalo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.