Stanka Prodnik

28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Kultura  |  TV

Trije dobri možje

Židan, Šarec in Pahor ob državnem prazniku 

Voditeljica Manica J. Ambrožič v pogovoru s predsednikom Borutom Pahorjem

Voditeljica Manica J. Ambrožič v pogovoru s predsednikom Borutom Pahorjem
© TV Slovenija

V preteklem tednu smo slavili državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Ob tej priložnosti smo lahko prisluhnili trem vodilnim slovenskim državnikom.

Začelo se je z Dejanom Židanom, predsednikom državnega zbora, ki je na slavnostni seji skušal uporabiti vse besede in besedne zveze, ki bi utegnile pritegniti levičarje. Tako je s svojo značilno melodiko našteval človekove pravice, znanost, kulturo, zdravstvo in socialo, za dobro vago pa je dodal še Cankarja, kakor da ga v preteklem letu še ne bi imeli dovolj. Poante ni bilo, razen tega, da si je prizadeval biti levičar.

Takoj po tem smo se preselili čez cesto na državno proslavo v Cankarjev dom. Proslavo je z govorom odprl Marjan Šarec. Kot šolani igralec je znal govor prebrati tako, da mu je bilo mogoče slediti, še več, uspel mu je tudi dramaturški lok. Čeprav bi se kot urbani levičarji, ki v nasprotju s premierom nikoli nismo poslušali narodno-zabavne glasbe ali hodili v cerkev, nad njegovimi poantami lahko zgražali, se zdi bolj smiselno poudariti, da mu je spet uspelo desničarski veter ujeti v svoja jadra; to lahko razumemo kot nekaj slabega, prezira vrednega, lahko pa v tem vidimo poskus, kako nekatere teme potegniti iz krempljev SDS. Govor je bil dober, zdel se je srčen in oseben in bil je prilagojen povprečnemu gledalcu. Proslava, ki je sledila (režija Boštjan Štorman), je bila slaba, prazna in dolgočasna, tako rekoč negledljiva.

Po proslavi smo si na nacionalki lahko ogledali še pogovor s predsednikom države Borutom Pahorjem v njegovi palači. Manica Ambrožič je bila na pogovor dobro pripravljena, a še bolje je bil pripravljen Pahor: previdno in hkrati odločno je igral državnika, ob tem pa ni zamudil priložnosti, da bi bil povsem prazen. Zdelo se je, da je bil edini človek, ki ga je z veseljem poslušal, on sam; ponosno naglaševanje na napačnih mestih, raba predpreteklika in prizadevanje za modrosti na prvo žogo so ga povsem zanesle. Že začel je s pretenciozno zvenečo puhlico: »Sodelujemo dovolj, a ne v zadostni meri za potrebe časa, ki prihaja.« Vseskozi je govoril o varnosti, najbolj cenenem triku za pridobivanje naklonjenosti volivk in volivcev – ter svoje prioritete zavrtel povsem v desno; sledijo pa si kot varnost-gospodarstvo-sociala. Očitkov o TEŠ-u se je otresel kot vedno doslej. Namenoma je nastopil pompozno, da bi gledalke in gledalci slepo zaupali njegovi suverenosti. Tako je denimo dejal, da se Evropa čedalje bolj obrača k Sloveniji, ker Ljubljanska pobuda nudi enega od možnih scenarijev za prihodnost Evrope. Deloval je kot državnik, ki je začel globalni trend, tako rekoč odrešenik Evrope. A kaj je Ljubljanska pobuda? Dokument, ki so ga napisali žlahtni desničarji in bratje po duhu: Peter Jambrek, Ernest Petrič, Matej Avbelj, Dimitrij Rupel, Tine Hribar in Niko Grafenauer. In točno to najbolje predstavlja Pahorjevo politiko: pompozna navzven in razkrajajoča se in prazna navznoter.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.