Dva floora in favna

Klub K4 v tej sezoni deluje že 35. leto

Neuradno odprtje kluba leta 1984. Za točilnim pultom Aldo Ivančić, nesporni pionir ljubljanske rejverske scene, ki je v K4 postavil temelje lokalne klubske elektronike.

Neuradno odprtje kluba leta 1984. Za točilnim pultom Aldo Ivančić, nesporni pionir ljubljanske rejverske scene, ki je v K4 postavil temelje lokalne klubske elektronike.
© Siniša Lopojda

Nočne klube zaznamuje minljivost: z zatonom scen izginjajo tudi zatočišča rejverjev in od vznika klubske kulture smo pri nas videli delovati že neštete diskoteke z omejenim rokom trajanja, to so bili Turist, Valentino, Subsub, Hound Dog, Palma, B51, Dakota, Bellevue, Lipa, Babilon, Eldorado, Black Jack, Fun Factory, The Cube … Vse to so imena ljubljanskih klubov, ki bodo z novimi generacijami rejverjev potonila v pozabo. Delujočih diskotek, ki se lahko pobahajo s kar tremi (in pol) desetletji delovanja, po svetu ni veliko, pri nas pa je zgolj ena. Gre seveda za najglasnejšo klet v Ljubljani, legendarni Klub K4.

Pomembnosti te podzemne valilnice talentov ne dokazujejo zgolj burna zgodovina kluba, zajeten seznam uglednih gostujočih glasbenikov, to, da je gostil prve gejevsko-lezbične klubske večere v Jugoslaviji, maratonska kilometrina delovanja, vztrajanje zvestih obiskovalcev, ki jih klub vsako leto prešteje približno 40 tisoč, in vesoljni uspehi ustvarjalcev, ki so na Kersnikovi začeli ustvarjalno pot, temveč tudi prelomni dogodki, kot je bila vstaja za ohranitev kluba leta 2013. Klubov, ki so za lokalno okolje tako pomembni, da so mladi zaradi groženj z zaprtjem ali komercializacijo pripravljeni stopiti na ulico in zanje protestirati, verjetno ni prav veliko in Štirki bi delali krivico, če bi jo označili za zgolj še eno diskoteko. Je živi fosil, ki še vedno sunkovito brca in glasno kriči. Je temelj, na katerem je zgrajena lokalna rejverska alternativa. Klub K4 v Ljubljani je sopomenka za klubsko kulturo.

Nastop nemškega techno tria FJAAK, s katerim je Klub K4 praznoval 29-letnico

Nastop nemškega techno tria FJAAK, s katerim je Klub K4 praznoval 29-letnico
© Bernarda Conič

Štirka v tem dolgem obdobju seveda ni delovala povsem neprekinjeno – daleč od tega. Začasnih koncev zgodbe in ponovnih zagonov je bilo kar nekaj in prav vsako začasno zaprtje ali ponovno odprtje je bilo nekakšen mejnik, pa naj gre za prelomne spremembe v programski politiki, boje za ohranitev prostora, prenovo infrastrukture ter začetke in konce finančnih (ali programskih) kriz. V 30 letih se je zamenjalo ogromno klubskih sodelavcev. Pravzaprav je edina oseba, ki dela v Klubu K4 že od začetkov, čistilka Eva Gajdoš. V katalogu, ki ga je vodstvo kluba izdalo ob 20-letnici delovanja, piše, da je Eva »v 20 letih porabila približno 7 hektolitrov čistila CET, 800 parov rokavic in napolnila več kot 700 kontejnerjev«. Takrat je imela za seboj že več kot 4000 zabav, danes pa je to število seveda znatno večje. Evin prispevek h K4 je ogromen in nepogrešljiv: umazanija, ki jo obiskovalci kluba pustijo za sabo po dobrem rejvu, je nepredstavljiva: čiščenja se že od nekdaj loteva kar z vodno cevjo, podobno gasilski. Na Kersnikovo že desetletja prihaja v jutranjem času, ko najvztrajnejši rejverji odhajajo na after. Ob 20-letnici kluba je povedala, da je K4 njen drugi dom in da so obiskovalci kot njeni otroci, ter dodala: »Mora biti urejeno in pika. Če bi premišljevala o tem, da je to Sizifovo delo, se danes ne bi pogovarjali.«

Predstavniki generacije, ki smo v klub začeli zahajati v času dosledno elektronskega programa, si težko predstavljamo, da so tam včasih potekali grunge, metal in punk koncerti.

Predstavniki generacije, ki smo v klub začeli zahajati v času dosledno elektronskega programa, si težko predstavljamo, da so tam včasih potekali grunge, metal in punk koncerti.
© Siniša Lopojda

Eva Gajdoš je na Kersnikovi videla marsikaj, saj evolucijo kluba spremlja že od uradnega odprtja leta 1989. Predstavniki generacije, ki smo v klub začeli zahajati v času dosledno elektronskega programa, si težko predstavljamo, da je bila Štirka nekoč skvot, da so tam ustvarjali člani skupine Irwin, da so tam potekali grunge, metal in punk koncerti, da so v K4 nastopali Magnifico, Siddharta in Helena Blagne ter da so tam vsak teden potekale študentske zabave z balkansko glasbo. Težko si predstavljamo tudi, da so v klubu nekoč pripravljali plesne in eksperimentalne gledališke predstave. A časi se spreminjajo in z njimi se spreminja tudi K4.

Prazgodovina

Čeprav Klub K4 letos uradno praznuje 30-letnico, je ta sezona pravzaprav že 35. po vrsti. Vse se je začelo že leta 1984, ko je prostore na Kersnikovi zaskvotala skupina FV. Ta je pred tem delovala v Šiški – v Domu mladih na Vodnikovi, še prej pa v ljubljanskem študentskem naselju v Rožni dolini kot Disko Študent, v katerem so bili prvi koncerti skupin Laibach in Videosex. Ideja diskoteke, kakršno so na Kersnikovi vodili člani kolektiva FV, je temeljila na dadaističnem kabaretu Voltaire, pri katerem so črpali navdih za klubsko-umetniško delovanje. Poleg predvajanja glasbe so se v njihovi organizaciji vrstili performansi, umetniške instalacije, razstave in projekcije filmov. »V disku načeloma zgolj plešeš, piješ, kaj pokadiš in greš potem domov. Mi pa smo želeli v ta prostor vnesti nove vsebine, rušiti meje in podirati tabuje,« je v pogovoru za Mladino povedal Aldo Ivančić, glavni akter skupine FV, idejni vodja zasedbe Borghesia in nesporni pionir ljubljanske rejv scene, ki je v K4 postavil temelje lokalne klubske elektronike. »V klubu smo premierno predvajali filme, ki so bili pri nas sicer nedostopni. Iz Italije smo tihotapili umetniške filme in jih predvajali v K4 – od grozljivk do filmov Johna Watersa.« Rušenje tabujev pa v tem kontekstu simbolizira prva javna projekcija hardcore pornografskega filma na naših tleh: »Nekega večera smo v K4 predvajali film Deep Throat z Lindo Lovelace. Zanimanje za film je bilo tolikšno, da je nastala vrsta po vsej Kersnikovi. Horda ljudi je čakala na priložnost, da v K4 prvič vidi pornič,« je pripovedoval Ivančić. Predvajanje (pornografskih) filmov pa je seveda zgolj ena od številnih obklubskih dejavnosti, ki so v kleti na Kersnikovi potekale pod taktirko kolektiva FV. »V K4 smo imeli ženski klub – prvi takšne vrste ne zgolj na Balkanu, temveč južno od Berlina. Šlo je za feministične klubske večere: vstop je bil dovoljen zgolj ženskam, varnostnike pa so nadomestile varnostnice. Gostili smo tudi prve gejevske klubske večere, katerih začetki sicer segajo v Disko Študent, razcveteli pa so se v K4. Prostor so dobile zelo različne marginalne skupine. Tam so potekali tudi jam sessioni, iz katerih so nastale zasedbe, kot je na primer Miladojka Youneed. V K4 so se zbirali hardcore punkerji in na Kersnikovi smo posneli ploščo Hardcore Ljubljana. Prav tako je bil K4 zatočišče izvrstnih, svetovno znanih likovnih umetnikov: klub so vizualno opremili člani skupine Irwin. Prva stvar, ki si jo zagledal ob vstopu vanj, je bil velik grafit, delo skupine Irwin, na katerem je pisalo: Abuse of Power Comes as No Surprise (Zloraba moči ni presenečenje),« se je spominjal Ivančić in pri tem poudaril, da je bila skupina FV pri klubskih dejavnostih vedno nekoliko politično angažirana.

Nastop Helene Blagne v Roza disku K4 na začetku devetdesetih let.

Nastop Helene Blagne v Roza disku K4 na začetku devetdesetih let.
© Miha Fras

V embrionalnem obdobju kluba je poleg vseh umetniških dejavnosti nenehno potekala intenzivna prenova, pri kateri je večina vpletenih sodelovala prostovoljno. Dolgotrajnost obnovitvenega procesa gre pripisati predvsem pomanjkanju finančnih sredstev, o čemer priča tudi to, da so sodelujoči dobršen del gradbenega materiala našli kar na smetišču. »Imeli smo minimalna sredstva, če si hotel v klubu kaj zaslužiti, si moral čistiti stranišča. Vse smo namreč delali sami – od programske organizacije do urejanja prostora. A bili smo samozadostni in to je resnično imelo svoj čar,« je povedal Ivančić.

Iz skvota je postopoma nastajala legitimna ustanova. Prostore K4 je ob pomoči Vike Potočnik, tedanje predsednice Univerzitetne konference ZSMS (Zveze socialistične mladine Slovenije), formalno pridobil Center interesnih dejavnosti mladih (CMID). Njegov program je usklajeval glasbeni organizator, urednik in sodelavec Radia Študent Zoran Pistotnik, ki je bil tudi eden od pobudnikov in organizatorjev festivala Druga godba in sodelavec ljubljanskega Jazz festivala. Infrastrukturno stanje kluba K4 je takrat spominjalo na ruševine. »Družabno-klubsko-prireditvene vsebine v stavbi nekdanjega dijaškega doma so se vzpostavljale postopoma, s samoiniciativnim ’naredi sam’ prilagajanjem prostorskih razmer. Tako so bili začetki postavljeni v avlo, hodnik in dvoranico v pritličju stavbe. Pozneje, po izpraznitvi in zasilni usposobitvi, pa (tudi) v rudimentarni, neposredno underground ambient v kleti na Kersnikovi 4. To so bili začetki tega, kar se danes imenuje Klub K4,« se je v pogovoru za Mladino spominjal Pistotnik. Dodal je, da se je »poleg zametkov klubskega življenja v K4 dogajalo še marsikaj: od študentske in disidentske politike do tehnične kulture za mlade. Med drugim sta tam delovala ŠKUC in Forum, tam je nastal Plesni teater Ksenije Hribar, tam sta Čoh in Erič narisala svoje legendarne risanke, tam so vadili bendi, tam so bila uredništva nekaterih ključnih založb, revij, prvih neodvisnih glasbenih založb pa sedeža dejavnosti Glasbene mladine Slovenije in Druge godbe, ki je nastala kot produkt ’kulturne politike’, katere domicil je bil K4.«

Leta 1998 je v K4 nastopil legendarni Koja z zasedbo Disciplin A Kitschme.

Leta 1998 je v K4 nastopil legendarni Koja z zasedbo Disciplin A Kitschme.
© Arhiv Kluba K

Obstoj Kluba K4 nikoli ni bil samoumeven. V bojih, s katerimi se je nezakonito skvotanje preobrazilo v polnopravne institucionalne dejavnosti, je ključno vlogo odigrala Vika Potočnik, ki si je zaradi prizadevanj pri vzpostavljanju K4 – ljubljanskega štaba kulturnih, znanstvenih in političnih študentskih organizacij – pridobila častni naziv »mati K4«. V pogovoru za Mladino je priznala, da je zato, da je ZSMS uradno pridobila prostore na Kersnikovi, morala na Univerzitetni konferenci skupaj s somišljeniki prelisičiti takratno partijo: »Povzročili smo ogromen pritisk in prostore K4 dobili pod pretvezo, da bomo tja iz Kazine preselili tudi dejavnosti Pevskega zbora Toneta Tomšiča in Akademske folklorne skupine Franceta Marolta. S tem smo partijo prinesli okrog: z Marolti in Tomšiči smo imeli tihi dogovor, da jih na Kersnikovo ne bomo selili, saj smo vedeli, da zunaj čakajo številne organizacije, ki so potrebovale prostor za delovanje.« Zviti manever se je obnesel, vendar so se že takoj po vselitvi začele bitke za ohranitev prostora in za legitimnost samih dejavnosti. Pistotnik je v tem kontekstu poudaril »občutek nelagodja pri delu političnih dejavnikov v mestu, ki jim ta tip mladinske ustvarjalnosti in družabnosti še vedno ni bil ravno blizu«. Viktorija Potočnik je povedala, da so akterji K4 »vrvež kulturnega nemira pretvarjali v politični jezik in si prizadevali rušiti sistem kot tak. Razumeli smo, da je alternativna kultura nosilec drznosti in kritičnosti, skupaj smo šli v to in z umetnostjo in aktivizmom rahljali ter razbijali takratni sistem.« Oblast je takšne dejavnosti deloma obsojala in jih skušala omejevati, zato je mati K4 ves čas dežurala na Kersnikovi, da bi se ob kakršnihkoli poskusih omejevanja in prepovedi dejavnosti lahko postavila za varovance. »Policija nas je nenehno nadzirala. Kar nekajkrat so me odpeljali, nekajkrat pa sem prenočila tudi v priporu na Povšetovi,« se je spominjala Potočnikova in nam zaupala anekdoto: ona, pesnik (in pevec skupine Via ofenziva) Esad Babačić in Brane Bitenc, pokojni pevec kultne (post)punk zasedbe Otroci socializma, so, da bi obranili takratne štirkarje, stopili pred popolnoma opremljen policijski kordon. »Babačića, Bitenca in mene so odpeljali na Povšetovo in nas tam zaslišali. Po zaslišanju sem morala prespati v ledeni celici: malo sem hodila naokrog, malo sem jokala, malo pa sem se smejala temu, kje sem pristala,« je povedala Vika Potočnik v smehu, prežetem z nostalgičnimi spomini.

Luka Frelih, soustanovitelj Ljudmile. V ozadju vidimo dva računalnika Apple Macintosh Performa 5200 iz K4 Cybercafeja, ki ga je Ljudmila v sodelovanju s ŠOU postavila leta 1995.

Luka Frelih, soustanovitelj Ljudmile. V ozadju vidimo dva računalnika Apple Macintosh Performa 5200 iz K4 Cybercafeja, ki ga je Ljudmila v sodelovanju s ŠOU postavila leta 1995.
© Miha Fras

Naši kraji so sčasoma postali liberalnejši, v duhu časa pa so tudi dejavnosti na Kersnikovi postajale legitimnejše in manj preganjane. Ko se je Zoran Pistotnik spominjal uradne vzpostavitve Kluba K4, je poudaril, da je »odločitev, da se klet na Kersnikovi 4 namensko usposobi za klubsko dejavnost, K4 dokončno legitimirala kot kulturno, danes že ’kultno’ ustanovo neinstitucionalne kulture. To sta omogočila tudi projekt arhitekta Andreja Hrauskega in denar, ki ga je priskrbela ZSMS. Potem poti drugam dejansko ni bilo več.« Potočnikova je dejala, da je »Ljubljana v tem času na evropskem zemljevidu veljala za eno od najliberalnejših in najbolj odprtih mest. Središče živahnega dogajanja, alternativne scene, ki ni bila preganjana, je bilo pri nas ravno na Kersnikovi.«

Zlata devetdeseta

Klub K4 je vrata uradno odprl leta 1989, na praznik, ki počasi tone v pozabo: dan mladosti.

DJ Marky, brazilski očak drum&bassa, med nastopom v K4 leta 2008.

DJ Marky, brazilski očak drum&bassa, med nastopom v K4 leta 2008.
© Luka Novak

Na začetku devetdesetih let je Aldo Ivančić s serijami partijev Technodrom in Raveland postavil temelje poslanstvu, ki ga K4 opravlja še danes: predstavljanju svežih globalnih smernic v elektroniki, premikanju žanrskih mej in promociji napredno misleče klubske glasbe, ki je v mainstreamu zapostavljena. »In potem je prišel Umek,« je dramatično povedal Ivančić. »Takoj mi je bilo jasno, da je s srcem pri stvari. Za druge je bil to hobi, njegova glavna strast pa je bil techno. Ko sem bil odgovoren za program in je vrtel Umek, sem mu gledal pod prste in od časa do časa, ko sem slišal kakšen dober komad, sem ga vprašal, kaj vrti. To je moj novi EP, je rekel. Vedno me je navduševal z občutkom za minimalizem,« je občudujoče dodal Ivančić. Aleš Črnič, ki je klub vodil med letoma 1996 in 1998, se je v pogovoru za Mladino spominjal, da so v K4 v času njegovega vodenja iskali ravnotežje med elektronskimi prijemi in kitarsko linijo. »Pod vodstvom Alda Ivančića, ki je bil odgovoren za dobršen del elektronskega programa, smo uvajali šolo K4, ki je predstavljala bolj poglobljeno razumevanje elektronske glasbe: površinski odnos in visoke številke pri prodaji vstopnic nam niso bili dovolj. V prevladujoči kitarski kulturi smo skušali zagovarjati legitimnost novih oblik elektronike: kjer se je vzpostavila prevlada površnih komercialnih teženj, smo uvajali vsebinsko zahtevnejše postopke z umetniškimi ambicijami.« Črnič je Uroša Umka, predvsem pa njegovega mentorja Alda Ivančića omenil kot najodgovornejša akterja pri vzponu elektronike. »Aldo je z aktivističnim in glasbenim delovanjem v desetletjih neutrudno dosegal, da si je elektronska glasba počasi in mukoma izborila mesto znotraj hegemonskega rock’n’roll prostora. Aldo Ivančić je tisti, pred katerim moramo sneti čepico,« je dejal Črnič. Lokalna techno revolucija je vrhunec dosegla kmalu po njegovem mandatu, med letoma 1998 in 2003. Takrat je Klub K4 radikalno spremenil programsko politiko: kitare so se popolnoma umaknile ritemmašinam. Vzpostavili so se zametki Kluba K4, kakršnega poznamo še danes.

Bitke s sosedi

Prebivalci mestnega središča so si že od nekdaj želeli doseči idealno kombinacijo dnevnih privilegijev bivanja v središču mesta in nočnih razmer primestnega spalnega naselja. Razdraženi sosedi kluba so frustracije pogosto izražali na zborih krajevne skupnosti in vztrajno zahtevali skrajšanje Štirkinega delovnika ter selitev klubskih aktivnosti na Metelkovo. Leta 1994 je Borut Mehle v Mladini popisal težave, ki so jih sosedi kluba ognjevito opisovali na zboru krajanov: »Hrup, pretepi, spolno občevanje in vzdihovanje v okoliških vežah, igle, ki jih odvržejo narkomani, radovedni malčki pa zjutraj hodijo mimo njih v šolo, turiranje motorjev, glasba iz avtoradiev, igranje nogometa na ulici s praznimi pločevinkami piva in še in še, za piko na i pa seveda nedavno streljanje v disku in pred njim.« Ob naštevanju vseh hrupnih grozodejstev, zaradi katerih v okolici Kersnikove ni bilo mogoče spati, je ena od starejših sosed dodala, da »se na Kersnikovi ne da več zaspati brez izdatne doze uspavalnih tablet«.

Čeprav bi sklepali, da je to fotografija s pustne zabave, gre pravzaprav za naključni rejv, za katerega so pustne šeme plačale znatno nižjo vstopnino kot obiskovalci v »civilnih« oblačilih.

Čeprav bi sklepali, da je to fotografija s pustne zabave, gre pravzaprav za naključni rejv, za katerega so pustne šeme plačale znatno nižjo vstopnino kot obiskovalci v »civilnih« oblačilih.
© Anže Kokalj

V devetdesetih letih je klub na leto obiskalo več kot 110 tisoč ljudi, skoraj trikrat več kakor danes. K4 je bil tako priljubljen, da vsi, ki so želeli v klub, vanj sploh niso mogli vstopiti. Zato so se zadrževali kar na območju pred diskoteko, kar je bilo tudi ceneje, pa še džojnte so lahko kadili. Leta 1997 so okoliški prebivalci za peticijo, s katero so nasprotovali delovanju kluba, zbrali 220 podpisov in dosegli začasno skrajšanje klubskega obratovalnega časa; klub se je zaprl ob 22. uri. Za današnje razmere je to nepredstavljivo, saj se klub odpira šele ob enajstih zvečer, napolni pa se po eni uri zjutraj. V duhu razcveta rejverske kulture se je kljub viharni zgodovini krčenja ur obratovalni čas kmalu podaljšal do šeste zjutraj. Epopeja sosedskih spopadov se je končala pod taktirko takratne vodje kluba Mije Lorbek med letoma 2004 in 2009, ko sta programsko vodstvo kluba prevzela Miha Brodarič in Nina Vrhovec. Dolgoletne težave s pritožbami zaradi kaljenja miru so rešili z zvočno izoliranim montažnim tunelom, dodatno zvočno izolacijo in izvedbo uradnih meritev hrupa, s katerimi so dokazali, da donenje iz kluba ne presega predpisanih ravni. Razjarjena in neprespana sosedska skupnost je bila dokončno utišana.

Desetletje nesoglasij

Potem je bilo nekaj časa vse rožnato: klub je cvetel zaradi izvrstnega programa, ki je poleg eklektičnega nabora raznovrstne elektronike zajemal tudi razstave, freestyle in VJ-tekmovanja, vzniknil je kup novih kolektivov didžejev. K4 je v tem času prirejal glasbeni festival Utrip, pod pokroviteljstvom novoustanovljene založbe K4 Format pa je vodstvo kluba povezovalo lokalne ustvarjalce avtorske elektronike. Vizija kluba je bila še precej velikopoteznejša, a zaradi nesoglasij z Zavodom K6/4 in ŠOU, ki je lastnik in nadzornik kluba K4, je ni bilo mogoče udejanjiti. Miha Brodarič in Nina Vrhovec sta odstopila s položaja, krmilo pa je prevzel njun tesni sodelavec Uroš Veber. A tudi on se je zaradi sporov z Zavodom K6/4 od kluba kmalu poslovil. V naslednjem desetletju se je programsko vodstvo zamenjalo še trikrat, rošade pa so bile vedno povezane z nesoglasji s ŠOU in Zavodom K6/4, ki sta na klub pritiskala s finančnimi rezi, varčevalnimi ukrepi, višanjem najemnine in vmešavanjem v programsko politiko.

Goreči podporniki kluba in njegovi dolgoletni didžeji so leta 2003 stopili na Kersnikovo in protestirali za ohranitev Kluba K4.

Goreči podporniki kluba in njegovi dolgoletni didžeji so leta 2003 stopili na Kersnikovo in protestirali za ohranitev Kluba K4.
© Miha Fras

Ko je ŠOU leta 2013 prevzela skupina Povezani, je pod pretvezo finančne krize čez noč odslovila klubsko ekipo na čelu s Tilnom Ločniškarjem, ki se je pri programskem vodenju sicer nesporno izkazala. Na vodilne položaje je nastavila svoje zaveznike, kar je za klub pomenilo hudo težavo, saj je šlo za ljudi, ki se jim o pomembnosti kulturne zapuščine K4 ni niti sanjalo. Sledila je t. i. klubska vstaja, protest za ohranitev K4. Goreči podporniki kluba in njegovi dolgoletni didžeji so stopili na Kersnikovo in protestirali. Klub se je sicer ohranil, a sledilo je mračno obdobje. Vodstvo je prevzela ekipa, ki o sodobni alternativni elektroniki pravzaprav ni vedela ničesar. Večina kolektivov, ki nedvomno sestavljajo jedro delovanja kluba, je iz protesta odklonila sodelovanje, veliko didžejev pa je novi ureditvi kljubovalo z aktivnim bojkotom.

Kasneje je programsko vodstvo prevzel Janez Zupan, znan tudi kot Lunic. To obdobje si je marsikateri obiskovalec K4 zapomnil po fluorescentnih grafitih, ki so se čez noč pojavili na notranjih stenah kluba. Zanje je odgovoren ljubljanski multimedijski umetnik The Miha Artnak, ki je v tistem času skrbel za vizualno plat klubskih dejavnosti. Artnak, ki je tudi sicer znan po domiselnih potegavščinah, je grafitarsko intervencijo izpeljal skrivaj. Nekega večera je brez vednosti drugih članov kolektiva K4 z ulično-umetniškimi pajdaši nonšalantno posprejal celotno notranjost kluba. Nekateri so bili navdušeni, drugi zgroženi, a razpravo o okusih prihranimo za kdaj drugič. Vodstvo kluba je bilo nad Artnakovim posegom milo rečeno osuplo, toda sredstev za obnovo ni bilo. Pravzaprav sredstev v tem času ni bilo dovolj niti za izplačila dostojnih honorarjev nastopajočih. Pred koncem sezone je zato odstopila še ena programska posadka. Prihodnost kluba je bila spet negotova.

DJ Umek, eden najodgovornejših akterjev pri vzponu lokalne klubske elektronike, je ustvarjalno pot začel v Klubu K4.

DJ Umek, eden najodgovornejših akterjev pri vzponu lokalne klubske elektronike, je ustvarjalno pot začel v Klubu K4.
© Arhiv Kluba K4

Poslednji prevzem?

Saga pogostih kadrovskih menjav ter nesoglasij med ŠOU in K4 se je končala pred tremi leti, ko je krmilo kluba prvič v njegovi zgodovini prevzel zasebnik: gostinsko podjetje Zmešaj. Ker gre za podjetje, za katero lahko brez pomisleka trdimo, da deloma monopolizira klubsko in gostinsko dejavnost v prestolnici, je bilo med privrženci legendarne diskoteke čutiti precejšnje dvome in zaskrbljenost. Dvom je bil upravičen, saj podjetje med drugim vodi diskoteko Cirkus, v kateri predvajajo zgolj komercialno glasbo. A podjetje je že s prvo sezono razblinilo vsakršne strahove: na vodstvene položaje je postavilo kompetentne posameznike, ki se zavedajo kulturne zapuščine Kluba K4 in njegovega velikega pomena za lokalno sceno klubske elektronike. Z novimi sodelavci, na čelu z Lejlo Kekić kljub vsej sumničavosti kakovost programa nikakor ni nazadovala. Naloga revitalizacije kluba je bila trd oreh, toda Kekićeva se je po pomoč obrnila na prave ljudi, predvsem na Tineta Vrabiča, ki v glasbenem svetu deluje pod psevdonimom Nitz. Sprva ga je angažirala za kuriranje kompilacije Gibanica. Ta opravlja podobno nalogo kot izdaje nekdanje založbe K4 Format: vsako leto predstavi avtorsko produkcijo didžejev, ki vrtijo v K4. Pri tem se je Nitz, eden največjih lokalnih poznavalcev klubske scene, izkazal in kmalu za tem je na povabilo Kekićeve prevzel naloge programskega vodje. »Sprva smo bili pod velikim pritiskom, saj so sledilci K4 o novem vodstvu dvomili, češ da se bo klub skomercializiral – da bo K4 postal kot Cirkus. A novo vodstvo resnično ni imelo takšnega namena,« je v pogovoru za Mladino povedal Nitz. Dvomljivce in kritike so z izvrstnim programom kmalu suvereno utišali in današnji repertoar Kluba K4 je morda močnejši kot kadarkoli prej. To, da K4 prvič v zgodovini kluba vodi zasebno podjetje, se je z marsikaterega vidika izkazalo za izjemno pozitivno: klub se je pod novim vodstvom že v prvi sezoni rešil slovesa zamudnika pri plačilu honorarjev. Po celoviti prenovi, ki jo je vodstvo izpeljalo pred tremi leti, je klub zdaj poleg Kina Šiška tehnično najbolje opremljeno prizorišče v prestolnici. Čeprav je Klub K4 doslej trpel zaradi notranjih nesoglasij, pogostih kadrovskih menjav in finančnih kriz, se danes zdi, da so te težave popolnoma odpravljene.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.