Stanka Prodnik

11. 1. 2019  |  Mladina 2  |  Kultura  |  TV

Domači proizvodi

O novi seriji Ekipa Bled in dokumentarcu Tomos, narejeno v Jugoslaviji

Igralec Janko Mandić v seriji Ekipa Bled

Igralec Janko Mandić v seriji Ekipa Bled
© TV Slovenija

Morda je krivično ocenjevati serijo glede na prvo epizodo, a Ekipa Bled (režija Blaž Završnik, scenarij Gregor Fon) nas je (z izjemo glavnega igralca Janka Mandića) v nedeljo zvečer na nacionalki tako razočarala, da ne vemo, koliko delov bomo še zmogli pogledati. Gre za žanrsko serijo, kriminalko, za katero smo mislili, da si bo za zgled vzela Umore na podeželju ali pa vsaj Commisaria Laurentija, skratka detektivko, ki je malo napeta, malo dramatična, malo pa nudi lepe vedute. Sploh zaradi Bleda, bisera, smo pričakovali, da se bodo otoček in cerkvica in gore svetlikali v dih jemajočih sončnih vzhodih (kot Trst in okolica pri Laurentiju), a namesto tega smo bili le na parkirišču nakupovalnega središča. To potezo bi sicer cenili, če bi šlo za odmik od klišeja, razbitje mita rajske destinacije in samega žanra; a ker serija na noben način ne poskuša razbijati mitov, ampak kvečjemu sledi klišejem, bi si želeli vsaj spočiti pogled na vršacih. Po prvi epizodi nam ni bilo jasno, ali je primer zaključen ali ne, ker se ni zgodilo nič: iskali so računalnik in ga našli; to, da je na njem posnetek potencialne spolne zlorabe, pa je kar odplavalo v pozabo. Skoraj neverjetno je tudi gledati detektivko, ki niti za hip ne postane napeta. Priča smo tudi bizarnim dialogom, naš najljubši je bil tisti, v katerem mladi policist mladega kriminalista Luko z občudovanjem vpraša, ali je res, da je spoznal predsednika. In to v državi, kjer je predsednikov program romanje iz vasi v vas, s procesije na procesijo in se moramo bolj potruditi, da ga ne srečamo, kakor da ga srečamo.

Če pustimo ob strani televizijske serije nič bogatejših ali naprednejših javnih televizij (srbske Sence Balkana ali hrvaške Novine) in pogledamo le Proplusov Voyo, lahko vidimo, da je tudi v Sloveniji mogoče narediti sodobne in zabavne serije v duhu časa; nacionalka bi si iz tega žanra lahko za zgled vzela Truplo, a očitno je, da je uredništvo igranega programa RTV ostalo v nekih povsem drugih časih, kjer se zdi, da jih še bolj kot pomanjkanje denarja pesti pomanjkanje vizije.

Dokumentarec Tomos, narejeno v Jugoslaviji (avtorica Nataša Mihelič, režiser Peter Leben) si je za temo svojega zanimanja izbral super zgodbo: Tomos, ki je bil izjemnega pomena za lokalno skupnost (Primorsko) in tudi za globalno tržišče, hkrati pa je bila tovarna središče življenja: Tomosova menza je bila največje koncertno prizorišče v Kopru, tovarniški časopis je imel ogromno naklado – in delavci, tako se je zdelo, vero v podjetje. Kljub ponekod nerodni izbiri sogovornikov se je izdelek odkupil z arhivskimi posnetki (Tomos v Gani) in občutkom za to, da so tudi podjetja del skupnosti. Največja pomanjkljivost dokumentarca pa je bila, da ni odgovoril na vprašanje, kaj se je zgodilo – in zakaj se je podjetju v socialistični Jugoslaviji godilo bolje kot v kapitalistični Sloveniji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.