Odraščanje v revščini in bedi 

Dvanajstletni deček Zain, ki odrašča v najhujši revščini in bedi bejrutskega sluma, se odloči tožiti starša, ker sta ga privedla v svet brez varnosti, ljubezni in prihodnosti. V svet, ki ga je oropal vseh pravic.

V Kinodvoru v Ljubljani bo 6. februarja ob 20.30 premiera filma Kafarnaum libanonske režiserke Nadine Labaki, ki je bil premierno predstavljen na lanskem canskem festivalu, kjer je prejel nagrado žirije in nagrado ekumenske žirije, nominiran pa je tudi za tujejezičnega oskarja. Presunljiva zgodba, posneta z naturščiki na ulicah Bejruta, opozarja na tragiko življenja otrok v najhujši revščini. Uvod v projekcijo bo naredila dr. Anica Mikuž Kos, psihiatrinja, pediatrinja, filantropinja in ena vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom iz vojnih območij.

Zain je star komaj dvanajst let, a ga je odraščanje v hudi revščini pripeljalo do spoznanja, da bi bilo bolje, da se sploh ne bi rodil. Njegova starša se za preživetje poslužujeta najbolj nizkotnih sredstev, kot je novačenje s tramadolom prepojenih oblačil, s pomočjo katerih Zainov brat v zaporu prideluje droge in jih prodaja sojetnikom. Ko nekega dne v zakon "prodajo" še njegovo 11-letno sestro, Zain pobegne od doma. Spoprijatelji se z etiopsko čistilko, a življenje na ulici ne ponuja nič lepše prihodnosti. Opogumljen s številnimi programi, ki želijo opozoriti na brezupen položaj revnih otrok, se odloči, da bo tožil svoje straše, ker so ga rodili, in se tako maščeval svetu, ki ga je zavrgel tisti trenutek, ko je prišel na svet.

Zain je star komaj dvanajst let, a ga je odraščanje v hudi revščini pripeljalo do spoznanja, da bi bilo bolje, da se sploh ne bi rodil. Njegova starša se za preživetje poslužujeta najbolj nizkotnih sredstev, kot je novačenje s tramadolom prepojenih oblačil, s pomočjo katerih Zainov brat v zaporu prideluje droge in jih prodaja sojetnikom. 

"Film vidim v prvi vrsti kot sredstvo za prevpraševanje sistema in svojih predstav o njem skozi podajanje lastnega pogleda na svet, v katerem se razvijam. Četudi v svojih filmih, zlasti Kafarnaumu, upodabljam pretresljivo, surovo realnost, mojo vero v moč filma preveva globok idealizem. Prepričana sem, da filmi, če že ne spremenijo stvari, lahko vsaj načnejo razpravo ali prisilijo ljudi k razmišljanju. Namesto da bi objokovala usodo otroka, ki sem ga videla na ulici, in se počutila še bolj nemočno, kot sem, sem želela svoj poklic uporabiti kot orožje. V upanju, da mi bo uspelo v življenju tega otroka kaj spremeniti, četudi samo ozavestiti ljudi o njegovi situaciji. Film je sprožila potreba, da razgalim skriti obraz Bejruta (in večine velikih mest), da se vtihotapim v vsakdanja življenja ljudi, za katere je brezupna beda kot neizbežna usoda," pravi režiserka.

Nadine Labaki, priznana libanonska igralka, scenaristka in režiserka, je diplomirala iz avdiovizualnih študij na univerzi v Bejrutu. Leta 2004 je v okviru umetniške rezidence festivala v Cannesu napisala scenarij za svoj celovečerni režijski prvenec Sukkar banat (2007). Romantična komedija, ki je premiero doživela v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, je prejela vrsto nagrad na svetovnih festivalih in postala ena največjih mednarodnih uspešnic v zgodovini libanonske kinematografije. V Cannes se je režiserka vrnila tudi z drugim celovečercem, neustrašno, univerzalno parabolo o strpnosti In kam gremo zdaj? (Et maintenant on va où?, 2011), ki je bila predstavljena v sekciji Posebni pogled in prejela priznanje ekumenske žirije. Film ji je med drugimi prinesel še nagradi občinstva v Torontu in San Sebastiánu. 

5FAWtD7DAYQ