Prašički in javnosektoraši

V Tarči je Erika Žnidaršič gostila nekaj dni pozneje odstoplega ministra za kulturo Dejana Prešička, ki se je branil pred obtožbami o mobingu. V tej bizarni oddaji so blesteli vsi gostje, začenši z Andrejo Rihter, nekdanjo SD-jevko in ministrico za kulturo, ki je pred kamero želela skrivnostno razčiščevati s Prešičkom, iz česar pa smo razbrali predvsem, da je kot organizatorka slabo izpeljala dogodek, na katerem je sodeloval minister, zaradi česar naj bi se ta razjezil. Nismo izvedeli, kaj točno se je zgodilo, se je pa zdelo čudno, da je Andreja Rihter tako krhka, kakor da sama nad nikomer nikoli ne bi povzdignila glasu. Da ne boste narobe razumeli; kolerični izpadi ne sodijo na delovno mesto in ministri morajo kot vsi drugi znati obvladovati svoj temperament ter se do sodelavcev obnašati profesionalno in spoštljivo. Pa vendar si ob Tarči nismo mogli kaj, da se nam Prešičkovi nasprotniki ne bi zdeli pregovorni javnosektoraši, kakor jih opisujejo najbolj povampirjeni neoliberalci, ljudje, ki so se za svojo pravico do nedela ali slabega dela pripravljeni boriti z vsemi štirimi in v ta boj vložiti več energije, kot so je kadarkoli vložili v delo samo. Do konca oddaje se nismo nehali čuditi izboru gostov, poleg Andreje Rihter pa je bil naš najljubši Matjaž Han (SD), ki je s Prešičkom tudi v sorodu. Očitno nismo bili edini, ki se nam je prikupil, kajti že nekaj dni pozneje ga je v studio Odmevov povabila tudi Rosvita Pesek. Se že veselimo naslednjega moralističnega prispevka o nepotizmu, ki ga bo za nas pripravila nacionalka.

Komaj smo si dobro opomogli, že nas je pričakala Ekipa Bled. Budno spremljamo vsako epizodo in naš nedeljski ritual se počasi spreminja v kult, Ekipa Bled pa bi morda lahko postala nova Rabljeva freska, slovenski film, ki je tako slab, da ponuja prvovrstno zabavo. Tokrat smo gledali policiste, spet, javnosektoraše, ki v službi niso počeli nič – po skoraj celodnevnem početju ničesar pa je eden od njih po otroka v vrtec odšel 40 minut pred koncem delovnika. Edini, ki je delal, je bil protagonist, kriminalist Luka, ki je za nalogo dobil, naj najde pogrešanega prašička. Naš javnosektoraš je do konca izvirne slovenske kriminalistične serije ugotovil, da so izgubljenega prašička že postregli v gostilni in mu ni več pomoči.

Ob takem razvoju serije nas skrbijo govorice, da naj bi nacionalka zaradi slabih kritik od producenta zahtevala izboljšanje serije; kaj, če bodo izničili vse tisto, kar je v tem umetniškem delu preroškega?

In: morda bi se bilo bolje kot v reševanje propadlih projektov smiselno usmeriti v preprečevanje tega, da bi se ponovili. Za začetek bi lahko razmislili o realnejšem razmerju med finančnim vložkom in zahtevami, sploh pa bi neskončne abstraktne razpise lahko zamenjali s konkretnejšimi pilotnimi serijami. Razmislek o konceptu in vlogi javne televizije pa ne bi škodil niti uredništvu Tarče, saj je bil avtor pilota oddaje o Prešičku kar Bojan Požar.