Izginuli, razseljeni, a ne pozabljeni

Minulo nedeljo, ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, so v prostorih Mini teatra v Ljubljani predstavili zanimivi knjigi izpod peresa prekmurskega Juda in hrvaške Judinje: zbirko mladostnih pesmi, ki jih je Sándor Vályi (1883– 1944), murskosoboški odvetnik judovskega rodu ustvaril do začetka prve svetovne vojne, in avtobiografijo Rachel Rotem Atijas, sefardske Judinje, rojene leta 1929 v Zagrebu.

Zbirko Vályijevih pesmi je zasnoval prekmurski kulturni delavec Franc Kuzmič, biografske podatke o avtorju pa zbral dr. Bojan Zadravec, sicer tudi izdajatelj zbirke. Dr. Zadravec je poskrbel tudi za v nedeljo predstavljeni angleški prevod avtobiografije Rotem Atijasove, Judinje, ki je preživela holokavst. Leta 2014 jo je v hebrejščini napisala zato, da bi njeni potomci, z njenimi desetimi vnuki vred, vedeli, kdo so bili njihovi sorodniki v Jugoslaviji. Obenem pa je v svojem pričevanju izpostavila dobrotnike, ki so ji – bila je prepričana, da edini iz razširjene družine – pomagali pri begu iz ustaške Neodvisne države Hrvaške.

Sándor Vályi

Sándor Vályi, judovski pesnik iz Prekmurja, je bil zanimiva osebnost. Po podatkih, zbranih o njem, naj bi se rodil leta 1883 v Sombotelu na Madžarskem očetu Jakobu in materi Francziski. Priimek Weiner, ki ga je dobil ob rojstvu, je v Vályi spremenil kasneje. V Budimpešti je končal pravo in se nato preselil v Mursko Soboto, kjer je odprl odvetniško pisarno. Čez nekaj let si je za honorar, ki ga je prejel od ene svojih strank, grofa Szaparyja, ta je zakockal svoje premoženje, kupil vilo v tem mestu. V njej si je uredil stanovanje in pisarno ter zaposlil osebje, ki je skrbelo za gospodinjstvo. Eden izmed pripravnikov v njegovi odvetniški pisarni je bil kasnejši prekmurski narodni heroj: Štefan Kovač - Marko. Čeprav je bil Vályi tudi zastopnik veleposestnikov murskosoboškega okrožja, je bil, kar izpričujejo tudi njegove pesmi, občutljiv za socialne krivice. Njegova vnukinja Catherine Vályi je na predstavitvi dedkove pesniške zbirke dejala, da je njen oče Emerik svojega očeta opredelil kot »učenjaka, pisatelja, pesnika, ki je v pokrajini revnih kmečkih najemnikov hotel uvesti spremembe«. Navedla je še očetove besede, da je njen ded Sándor na sodišču, ko je zagovarjal kmečke sokrajane, pogosto navajal Engelsa.

Vályi je bil v dvajsetih letih 20. stoletja kot veren Jud predsednik izraelitske skupnosti v Murski Soboti. V tamkajšnji sinagogi se je leta 1910 poročil s someščanko, soboško Judinjo Elizabeto Ascher. Novembra 1944, v zadnjem valu aretacij prekmurskih Judov, so oba z ženo internirali v koncentracijsko taborišče. Sándorja so istega leta usmrtili v Flossenbürgu, njegova soproga Elizabeta pa je koncentracijsko taborišče preživela, vendar se v Mursko Soboto ni nikoli več vrnila. Po okrevanju v Švici se je preselila v ZDA, kjer je z družino živel njun sin Emerik. Emerik, rojen leta 1911, se je namreč izognil kruti usodi staršev, saj je pred vojno v švicarskem Zürichu študiral na znanem Federalnem inštitutu za tehnologijo. Na tej ustanovi je leta 1937 doktoriral, po vojni pa se je preselil v ZDA, kjer se je uveljavil kot priznani izumitelj. Eden izmed njegovih 200 patentov je dvolitrska plastenka kokakole, ki je v uporabi še dandanes.

Rachel Rotem Atijas

Rachel Rotem Atijas se je rodila v Zagrebu leta 1929, vendar je z materjo vsako poletje počitnikovala v Sarajevu, kjer so pred selitvijo na Hrvaško živeli njeni starši, Miriam, rojena Montilios, in David Atijas. V Sarajevu, v tem »rajskem kraju«, kot zapiše sama, je živelo njeno sorodstvo po materini strani. Montiliosi so bili Judje, a ne aškenaški, ki so v BiH prišli konec 19. stoletja, temveč sefardski Judje, ki so bili leta 1492 izgnani iz Španije. Večina njih je našla novi dom v Severni Afriki in v otomanskem cesarstvu, kamor je tedaj sodilo tudi Sarajevo. Vse do druge svetovne vojne so sefardski Judje z zanje značilnim jezikom ladino, nekakšno srednjeveško španščino, sestavljali ogrodje sarajevske judovske skupnosti.

Pesniška zbirka, ki jo je ustvaril prekmurski Jud Sándor Vályi izpričuje svet, ki je enkraten v prepletanju različnih narodov, religij in posvetnih svetovnih nazorov.

Montiliosi niso bili med premožnimi sarajevskimi judovskimi družinami. V glavnem so se preživljali z obrtniškim delom. Tudi zato je Miriam, najstarejša izmed otrok, pred prvo svetovno vojno, da bi z zaslužkom pomagala svoji družini v Sarajevu, odšla na Dunaj. Tam je ostala do konca vojne, nato pa se vrnila v Sarajevo, kjer je spoznala svojega bodočega moža Davida Atijasa, banjaluškega sefardskega Juda. Atijas, Rachelin oče, je bil krojač, vendar izveden v judaizmu, za povrh pa je bil njegov brat še rabin, kar vse mu je koristilo, da je po njuni selitvi v Zagreb hitro našel zaposlitev v tamkajšnji sefardski skupnosti. V Zagrebu sta se rodila Rachel in njen nekaj let starejši brat Binyamin. Družina je živela v stanovanju tik ob sinagogi in bila tako rekoč »motor« zagrebške sefardske skupnosti. Oče je skrbel za nemoteno delovanje kongregacije, zaradi temeljitega poznavanja judaizma je včasih celo nadomeščal rabina pri izvajanju obredov, mama pa je kot izvrstna kuharica ob verskih praznikih pripravljala španske judovske jedi.

Ob začetku vojne se je njihovo življenje čez noč spremenilo. Binyamin je imel kot aktiven član zagrebškega podmladka sionističnega gibanja že dovolilnico za alijo, selitev v Izrael, vendar se zanjo ni odločil, kajti ni mogel zapustiti hudo bolne matere. Aprila 1941, ob nemškem vkorakanju v Zagreb in ustanovitvi ustaške države (NDH), se je vključil v komunistično stranko in kot ilegalec v partizansko gibanje, ki je začenjalo boj proti ustašem in njihovi kvizlinški fašistični vladi. Avgusta tega leta je sodeloval v bombnem napadu na poslopje centralne pošte v Zagrebu, vendar je sabotažna akcija spodletela. Vse člane skupine je ustaška policija aretirala. Binyaminovi starši so najeli odvetnika, ki je v zagovoru na sojenju izpostavljal mladoletnost njunega sina, vendar ustaško sodišče v tem ni videlo olajševalne okoliščine. Novembra istega leta so vse člane skupine usmrtili.

Kmalu zatem so se morali Atijasovi iz stanovanja ob sefardski sinagogi preseliti v poslopje, kjer so ob nadzoru ustaških oblasti delovale vse tri do tedaj ločene institucije zagrebške judovske skupnosti: aškenaška, ortodoksna in sefardska. V poslopju, kjer so poslej živeli Atijasovi, je judovska skupnost zasnovala enotni šolski pouk, saj so vse judovske otroke, med njimi tudi enajstletno Rachel, izključili iz javnih šol. Rachel se spominja, da se je pouka sprva, v letu 1941, udeleževala množica otrok, iz meseca v mesec, ko so se začele deportacije judovskega življa v jugoslovanska uničevalna taborišča, pa jih je bilo vse manj. Februarja 1943, ko se je Rachel s skupino judovskih otrok odpravila na alijo, jih je ostala le še peščica.

Ker so ustaši Judom in Judinjam razdeljevali rumene šestkrake zvezde na podlagi abecedne razvrstitve njihovih priimkov, je bila Rachel med prvimi judovskimi otroki, ki so prejeli to prepoznavno znamenje judovstva. Vendar ga ni nosila dolgo, saj je doumela, da jo lahko z njim na obleki ustaška policija kadarkoli na ulici aretira in jo pošlje v taborišče. Tvegala je, vendar se je zaradi te odločitve večkrat za las izognila aretaciji. Avgusta 1942 je ustaška policija potrkala na vrata stanovanja Atijasovih. Grozila jim je deportacija. Miriam je uspelo policista prepričati, da zaradi bolezni ne more iz stanovanja, pri njem pa je izprosila še, da ostane pri njej tudi hči Rachel. Uspelo ji je. Očeta Davida so, čeprav je imel potrdilo, da je skrbnik judovske skupnosti, odpeljali. Še istega leta so ga usmrtili v Auschwitzu. Rachel piše, da so ustaši do tedaj deportirali Jude le v jugoslovanska uničevalna taborišča, zlasti v kraj zloveščega imena: Jasenovac. »Fašistična Hrvaška je bila edina država v Evropi, ki je sama skrbno likvidirala večino judovskih državljanov,« piše.

Februarja 1943 se je Rachel ponudila možnost zapustiti Hrvaško. Marii Bauer, premožni vdovi, ki je živela v Carigradu, rojeni v hrvaških Vinkovcih, je namreč s svojimi znanstvi v diplomatskih krogih, zlasti vatikanskih, uspelo zagotoviti šestdesetim judovskim otrokom hrvaške dovolilnice in spremstvo za prehod državnih mej do (nevtralne) Turčije. Na seznam otrok je bila ob posredovanju zagrebškega nadrabina dr. Shaloma Freibergerja uvrščena tudi Rachel. Čeprav je vedela, da jo bo ta odločitev težila vse življenje, je zapustila mater, zavedajoč se, da ji v Zagrebu zaradi pomanjkanja zdravil in hrane ne bo več mogla dolgo pomagati.

Rachel v knjigi podrobno opiše pot, ki je otroke vodila prek hrvaško-madžarske meje, nato skozi Romunijo in Bolgarijo v Turčijo in nato prek arabskih držav v Izrael. V Budimpešti so se skupini pridružili judovski otroci iz drugih vzhodnoevropskih držav, ki so prevzeli identiteto v taboriščih ubitih hrvaških judovskih otrok. Med njimi je bil tudi Moša Rotem, slovaški Jud, s katerim se je po vojni poročila. Po prihodu v Izrael so skupino namestili v enega izmed kibucev.

Rachel je v enem izmed nedavnih intervjujev dejala, da se na Hrvaško noče vračati. Obiskala je le kraj, kjer je bil ubit njen brat Binyamin. Dolga leta pa obiskuje Slovenijo. Po nekaj letih življenja v Izraelu, ko je bila prepričana, da je ostala povsem sama na svetu, je namreč prejela razglednico. V pozdravu je bil zapis: »Draga sestra Rachel ...« Skoraj je omedlela. Pisal ji je njen polbrat Albert. Od njega je izvedela, da je bil njen oče, preden si je z njeno materjo ustvaril novo družino, že poročen. V tem zakonu sta se rodila njena polbrata Albert in Leon. Albert se je po vojni v Jugoslaviji v devetdesetih letih z družino preselil v Slovenijo, kjer danes živita njegova sinova.

Rachel si je v Izraelu ustvarila dom in družino ter zaživela novo življenje. »Toda ob minevanju let se bolečine in rane zaradi prezgodnjega slovesa od mojih staršev in družine le še poglabljajo. Spomini in hrepenenje mi sledijo na vsakem koraku,« zapiše na koncu knjige.