Svobodo umetnik drago plačuje

Ta četrtek, 31. januarja, so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli razstavo Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, ki bo na ogled do 31. marca. Razstavljena so dela sodobnih avtorjev in avtoric, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. Izbrala jih je kustosinja Martina Vovk, ki pravi, da je sodelujoče zaznamoval čas, ko so stopili na umetnostno sceno: pozna devetdeseta oziroma prelom tisočletja. »Devetdeseta leta so tako pri nas kot v svetu predstavljala v marsičem novo, prelomno obdobje.« Umetniki naj bi takrat ugotovili, da so stari umetnostni modeli preživeti in začeli iskati nov izraz – zato je obdobje od takrat »čas brez nedolžnosti«. Razstavlja triindvajset umetnikov: Viktor Bernik, Suzana Brborović, Gašper Capuder, Ksenija Čerče, Nina Čelhar, Tina Dobrajc, Katja Felle, Mitja Ficko, Mito Gegič, Žiga Kariž, Staš Kleindienst, Vladimir Leben z Ercigoj Art, Uroš Potočnik, Adrijan Praznik, Arjan Pregl, Ana Sluga, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Iva Tratnik, Sašo Vrabič, Joni Zakonjšek, Marko Zorović in Uroš Weinberger. Mitja Ficko, eden izmed avtorjev, poudarja, da gre za prvo slikarsko soočenje te vrste po osemnajstih letih. »S takšno razstavo avtor na novo vrednoti in preverja svoje delo – tudi glede na prostor in ostalo produkcijo. To je nujno.«

»Kaj se dogaja s sliko danes?« je temeljno vprašanje, ki si ga zastavlja razstava. Je slika danes še medij, ki lahko nagovori ljudi? Si posamezniki sploh še vzamejo čas za obisk galerij, zlasti pa za spremljanje domače umetnosti? Ta je, vsaj tako se zdi, v primerjavi s tujimi odmevnimi razstavami in umetniškimi institucijami vedno nekoliko odrinjena.

Domača umetnost namesto Banksyja

»Ljudje morajo najprej dobiti razlog, da gredo nekaj pogledat. Vizualna umetnost danes v pridobivanju občinstva tekmuje s produkti, ki imajo neprimerno močnejši marketing in večjo medijsko podporo. Morda bi pomagalo že to, da bi se mediji bolj osredotočali na domače ustvarjalce in ne samo na objavljanje novic o Banksyjevih podvigih in podobnem,« meni sodelujoči slikar Staš Kleindienst. »Obiskovalci galerij pa večinoma znajo ceniti sliko oziroma se o njej radi tudi pogovarjajo. Morda je slika tudi zaradi svoje zgodovine v prednosti pred ostalimi, novejšimi vizualnimi mediji, predvsem ko gre za publiko, ki ne prihaja iz te stroke.«

Letno nastane veliko dobrih projektov, za katere pa ni poskrbljeno po zaključku razstave. Manjka kritik, medijskih odzivov.

Da ima slikarski medij zaradi dolge tradicije močno simbolno vrednost, poudarja tudi Adrijan Praznik. »To je tudi snov, s katero kot slikar operiram. Zanima me, kakšne podobe nas obdajajo, prek česa se vzpostavijo in kaj to pove o nas samih ter o prostoru in času, ki si ga delimo. Sodobno slikarstvo se mora zavedati širših družbenih kontekstov, v katerih delujemo. To se mi zdi še kako pomembno, saj nas usmerja tako v vsakdanjem življenju kot pri umetniškem ustvarjanju. Če hočemo kot umetniki vsaj malo vplivati na dogajanje v družbi, moramo dobro poznati vse razsežnosti tega medija.«

Hkrati je prepričan, da se mora slikarstvo danes nenehno spreminjati, razvijati in upoštevati dogajanje na drugih področjih, če želi obdržati pomen. »Če odkriješ svoj umetniški izraz ali način slikanja, to še ni dovolj. Spremembe v svetu se odvijajo hitro, zato je tudi za slikarje pomembno, da so dejavno vpleteni v to dogajanje in se nanj odzivajo.«

Umetnost se pogosto zdi sama sebi namen, delno tudi zaradi zaprtosti v strokovni jezik.

Vendar pa na razstavi sodelujejo tudi avtorji, ki skozi slike pripovedujejo lastne zgodbe. Že omenjeni Mitja Ficko je eden takšnih – z osebnimi fantazijskimi svetovi se odmika od stvarnosti. »S tem nočem povedati, da bežim pred realnostjo. Osebne in kolektivne travme ali kazanje na problematike sveta me v sliki pač ne zanimajo. To ne pomeni, da intimistična umetnost ni angažirana. Je zelo angažirana, ampak navznoter. Če družbeni angažiranec raziskuje in kaže na stvari zunaj sebe, intimistični angažiranec raziskuje sebe, svoja videnja, vizije itd. Vsekakor nam oba tipa nekaj sporočata. Sicer pa v Sloveniji ne vidim pomanjkanja izvirnosti avtorjev. Nasprotno – preseneča me raznolikost.« Tako je npr. Staš Kleindienst svoj avtorski izraz našel v modelu fantastične krajine s situacijami, ki odsevajo različne družbene teme, Katji Felle je v navdih digitalna podoba, za Tino Dobrajc je značilna ženska figura, ki jo opredeljujejo simboli nacionalne in folklorne pripadnosti, Vladimir Leben slika živalski svet, Uroš Weinberger svetove distopične prihodnosti, Adrijan Praznik pa v svojem delu posredno ali neposredno obravnava popularno kulturo. »Za naslove slik iz serije sem recimo pogosto uporabil citate iz filmov, stripov, glasbe in od drugod. Popularna kultura je zame kot neke vrste jezik, ki nam je skupen. Prav zaradi prisotnosti na javnih medijskih platformah je neizbežno, da je s tovrstnimi vsebinami seznanjen vsak človek, ne glede na osebne preference,« pove.

Umetniki v rednih službah

Na področju umetnosti je žal prej izjema kot pravilo, če lahko slikar živi od tega, kar počne. »Svobodo umetnik pri nas drago plačuje. Dokler nimaš družine, še gre. Stroške si zmanjšaš na minimum in preživiš. Ko dobiš otroka, pa lahko to postane velik problem, zlasti če imata oba starša status kulturnega delavca. Kako bom shajal s tem, me vprašajte čez leto ali dve,« pravi Mitja Ficko. Staš Kleindienst se poleg slikanja posveča še ilustraciji, Adrijan Praznik vizualni umetnosti na splošno, Katja Felle pa se je preselila v Berlin, kjer je nekoliko lažje priti do dela. »V slovenskem prostoru je zelo težko, pravzaprav nemogoče živeti s samim slikarstvom, zlasti s takim, kakršno je moje: specifično, sodobno in večjih dimenzij,« pravi. »Ker ustvarjanje zahteva določen čas in energijo, so pri prodaji cene višje, veliki kosi pa težko najdejo mesto v dnevnih sobah. Težko je prodajati, honorarji in razstavnine pa so simbolični. Tako je skoraj nujno poiskati službo, s katero si umetnik lahko financira življenje in umetniško delo. Zaradi službe potem ostaja le še malo časa in energije za produkcijo umetniških del, kar pa vpliva na kakovost. Kmalu se dela začnejo kopičiti, proda se komaj kaj, motivacija upada,« opisuje začarani krog, v katerem se znajde marsikateri ustvarjalec. »To se seveda dogaja tudi zaradi majhnosti umetnostnega trga, ki ga skoraj ni. V Nemčiji pa so okolje, odprtost in zanimanje ljudi veliko bolj spodbudni. Presenečena sem, da se na razstavah kaže popolnoma drug odnos ljudi do kulture, ljudje se brez zadržkov in strahu pogovarjajo. Veliko šteje že sama odzivnost, da te okolje ne ignorira. Vseeno pa je nemški prostor večji in s tega vidika tudi ni najlažje uspeti. Najti moraš svoj prostor. Za umetnike se mi zdi zelo pomembno, da skušajo najti možnost delovanja tudi v tujini – rezidence, izmenjave in razni načini praks – zaradi pridobivanja izkušenj, širine in prinašanja vsega tega v slovenski prostor.«

Ne gre za to, da je »tuje« boljše kot »domače« – Katji Felle se zdi predvsem ključno, da se ne omejujemo zgolj na domači prostor. »Problematično se mi zdi, da ko govorimo o ’domačem’ in ’tujem’, je domače kot nekaj varnega, tuje pa namiguje na nekaj oddaljenega. Če pomislim že na krasno geografsko lego Slovenije, bi lahko bili še precej bolj odprti in dojemljivi. Smo ne nazadnje le korak stran od Benetk, Milana, Dunaja, Münchna itd.«

Velike ideje počasi usihajo

Sicer pa je tudi doma, pravi Adrijan Praznik, veliko publike, ki jo zanima umetnost, a predvsem v Ljubljani. »Umetniško dogajanje je precej centralizirano, razstave so navadno obiskane le, če so v Ljubljani. Vendar pa so ti obiskovalci večinoma del stroke, torej umetniki, kuratorji, umetnostni zgodovinarji, kolegi z drugih umetniških področij itd. Manjka predvsem splošne publike zunaj našega področja.«

Težava bi lahko bila v tem, da se umetnost pogosto zdi sama sebi namen, delno tudi zaradi zaprtosti v strokovni jezik. Članki v zbornikih in katalogih razstav, včasih pa celo vabila nanje, so napisani tako, da nagovarjajo samo krog tistih, ki so del te scene, splošna publika, ki jo omenja Praznik, pa visokoletečih besed, s katerimi se denimo najavlja neki umetniški projekt, ne razume, zato se niti ne počuti nagovorjena. Podobno težavo ima arhitektura, do neke mere pa celo literatura.

Na področju umetnosti je žal prej izjema kot pravilo, če lahko slikar živi od tega, kar počne.

»Čudi me, da politika v sodobni umetnosti ne prepozna večjega potenciala, navsezadnje sta umetnost in kultura državotvorni področji in tako eden izmed temeljev nacionalne identitete,« nadaljuje Praznik. »Veliko več bi namreč lahko naredili pri vzgoji in izobraževanju bodočih obiskovalcev. Tako bi oblikovali dovzetno publiko, ki bi bila za umetnost občutljiva in pripravljena na pogovor o njej.« Pogreša tudi resne zbiratelje umetniških del, več odkupov s strani muzejev ter galerije, ki bi umetnike zastopale in z njimi dolgoročno sodelovale. »Letno nastane veliko dobrih projektov, za katere pa ni poskrbljeno po zaključku razstave. Manjka kritik, medijskih odzivov. Poleg tega bi lahko bile razstave prikazane večkrat – na različnih lokacijah in tudi v tujini,« se vrne na točko, na katero je opozorila že Katja Felle. »Zaradi pomanjkanja sredstev se umetniška scena zapira navznoter, namesto da bi se promovirala v tujini. V zadnjih letih smo izgubili tudi nekaj nagrad in štipendij. Vse to nas omejuje pri nadaljnjem razvoju,« zaključi.

Tudi Katja Felle opaža, da mladi umetniki zaradi neugodnega ali nespodbudnega okolja velikokrat opustijo svoje delo ali pa ga omejijo na skromnejšo produkcijo. »Največkrat se zatika že po končani akademiji, ki je bila na neki način varen mehurček, ko umetniki iščejo pot do vidnosti in prepoznavnosti. Spomnim se besed Tomaža Brejca s predavanja na ALUO, kako opazuje ameriške študente, ki začnejo z majhno idejo in iz tega zgradijo veliko stvar. Pri nas pa študentje začnejo z velikimi idejami, ki potem počasi usihajo. Vendar menim, da sta izredno pomembni vzdržljivost in vztrajnost.«

Razstava:
Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji
Kraj: Moderna galerija, Ljubljana
Odprto: 31. januar–31. marec 2019