Matjaž Zajec

 |  Kultura

Ob smrti enega od najpomembnejših filmskih avtorjev

O Dušanu Makavejevu drugače

Dušan Makavejev (1932-2019)

Dušan Makavejev (1932-2019)
© WikiCommons / IMDB

Ena izmed žalosti ob razpadu nekdaj naše skupne države je bilo s strani dela aktualne politike radikalno zanikanje večine vsega, kar je v prejšnjih časih povezovalo heterogen kulturni prostor, predvsem pa zanikanje sorodnosti razmišljanj intelektualcev in umetnikov, ki so različnostim navkljub oblikovali enoten miselni prostor.Intelektualci in ustvarjalci največkrat niso nasedali političnim manipulacijam, ki so, na primer, tlačile v isti koš različnosti, v primeru filmske ustvarjalnosti z nalepljeno etiketo črnega vala. In ta etiketa naj bi ideološko onemogočila svobodomiselno filmsko (in drugo) ustvarjalnost in jo anatemizirala s Šuvarjevo Belo knjigo (1972). Ta ideološki konstruk naj bi predstavljal za partijske ideologe teoretično izhodišče za obračunavanje z ideološko neprimernimi idejami in iskanja prostorov za svobodno ustvarjanje. Po Leninovi sintagmi, da je film najpomembnejši med vsemi umetnostmi, so partijski kadri namenjali posebno pozornost filmski ustvarjalnosti. Filme je potrebno spremljati in ocenjevati še posebej pozorno in ena izmed avtoritet je bil veliki ljubitelj vestrnov Tito, ki si je pred projekcijami na festivalu v Pulju ogledal (in ocenil) jugoslovansko filmsko proizvodnjo.

Ob smrti Dušana Makavejeva, enega najpomembnejših srbskih filmskih avtorjev, intelektualcev in spominov na njegove iskrive filmske kreacije, izvirne kinestetične domiselnosti, njegovega smisla tako za človeške drame filmskih junakov kot smislom za humorno bodičastost, ni mogoče mimo političnega in družbenega konteksta, v katerem so doma in v svetu nastajali njegovi filmi.

V tistih časih (gre za šestdeseta in sedemdeseta leta) je bila Ljubljana prostor, kjer so imeli "očrnjeni" filmi (nekateri tudi sicer neformalno, vendarle učinkovito prepovedani za javno prikazovanje) edino možnost javnega prikazovanja. Po zaslugi filmske revije Ekran so nekateri filmi prav v Ljubljani doživeli edino javno predvajanje povezano s pogovori z ustvarjalci (na primer sloviti film beograjskega slikarja in cineasta Miće Popovića Delije – Silaka, ali Antićev film Sveti pesek) gost Ekranovih projekcij je bil tudi Dušan Makavejev, tudi s filmom Nedolžnost brez zaščite, in je zaradi svojega pisanja in podpore dugačni filmski ustvarjalnosti takratno uredništvo doživelo politično obarvan državni udar s strani izbranega zbora sodelavcev in zamenjave tako med člani uredništva kot urednika Ekrana Tonija Tršarja.Ekran, ki je bil eden izmed pomembnejših nosilcev teženj po spremembah, je za nekaj čas kreativno ugasnil, tako kot je ugasnil tudi vodilni slovenski producent Viba film, ki je prišel v roke politično ubogljivega vodstva.

Za Dušana Makavejeva je prišla demokratizacija prepozno. Svoje ustvarjalne možnosti in priložnosti je do takrat že dokončno našel v tujini, živel je v Ameriki in Parizu, v Beograd se je vrnil na stara leta, vsekakor prepozno, da bi imel dovolj energije za filmsko ustvarjanje.

Po Makavejevih izvrstnih filmih Človek ni ptica, Ljubezenski primer in Nedolžnost brez zaščite se je za Maka močno zožil prostor filmskega ustvarjanja, dokončno pa se je moral posloviti od ustvarjalnosti v Jugoslaviji (načrtoval je, med drugim, film po literarni predlogi Dogodek v mestu Gogi pri ljubljanski Vesna filmu) po filmu WR – Misterij organizma.Najprej je padla novosadska Neoplanta, ki je bila koproducen filma WR in kjer je Želimir Žilnik posnel film Zgodnja dela (1969 – berlinski Srebrni medved). Tako za Želimirja Žilnika kot Dušana Makavejeva so se možnosti snemanja v Jugoslaviji zaprla. Vseeno pa je bil film WR v Pulju deležen velike pozornosti , prevajan pa je bil na zaprti projekciji, ki je bila povpod za žolčne napade na odločitev beograjske cenzure, ki je film WR prepovedala, to prepoved pa je izsilila v Beogradu neka morbidna sovjetska institucija in ji je cenzurna komisija ubogljivo sledila ; vodil jo je filmski kritik beograjskega dnevnika Politika MIlutin Čolić,ki se je svoje nekorektne vloge sicer sramoval, ni pa mu uspelo tega absurdnega sklepa opravičiti.Filma, ki je nastal v koprodukciji z Nemčijo niso mogli onemogočiti, film WR je potoval po svetu, do Ljubljane pa ni prišel, čeprav si je takratni vodilni slovenski distributer Vesna film močno prizadeval za distribucijo filma in njegovo javno predvajanje, najprej seveda v slovenskih kinematografih.V prizadevanjih niso uspeli, roka Beograda je bila dolga in sicer liberalnejše slovensko vodstvo se ob vseh nesoglasjih z Beogradom ni upalo odpirati še ene fronte.

Sicer pa je, po Titovem (in kasneje Dolančevem tudi v Splitu) govoru v Splitu in po študentskih nemirih v praktično vseh univerzitetnih centrih po vsej Jugosllaviji, nastopilo obdobje obračunavanj z republiškimi vodstvi, ki so bila označena za liberalistična , v Sloveniji je padel Kavčič (cestna afera je bila prej izgovor kot argument) in njegova liberalno usmerjena vlada, v Zagrebu je sta padla Mika Tripalo in Savka Dapčević, v Beogradu je bil politično odstranjen Marko Nikezič. Titova posredovanja ob nasilju nad študenti v Beogradu so bila le krinka, ki naj bi preslepila ljudi in svetovno javnost.

Omeniti je treba, da so določeni krogi kandidirali Tita za Nobelovo nagrado za mir in zanjo zufi silovito lobiralui, in v tem kontekstu je treba razumeti Titovo (navidezno benevolentnost tudi študentskih gibanj. Kot spreten politik je vedel, da bodo starši, tako kot po vsem svetu, izdali svoje otroke.

Film Dušana Makavejeva WR – misterij organizma je bill leta 1971 na festival v Pulju sicer prijavljen, vendar ne tudi predvajan; videli smo ga na zaprtih projekcijah le redki posamezniki, je pa zagotovo obeleži tedanjo puljsko filmsko zgodbo. Konfrontacije na tiskovkah so bile burne in obtožujoče. V osredju pa je bila prav absurdna prepoved filma WR. Burna in tudi glasna srečanja filmarjev, kritikov in novinarjev so dajala ton filmskem festival, na katerem so se sprehajali kosovci in neprikrito snubili špiclje.

To so bile okoliščine, v katerih so se ustvarjalne možnosti za vrsto filmskih ustvarjalcev po vseh republikah zožile, v državnih filmskih podjetjih niso dobili možnosti za ustvarjanje in zanje je bila edina možnost emigracija v tujino, ki je vsaj Makavejevu, Aleksandru Petroviću, pa tudi Žilniku omogočila nadaljevanje filmske ustvarjalnosti v tujini. Nemogoče in absurdno bi bilo pritrdili, da je bil Dušan Makavejev ‘ambasador’ jugoslovanskega filma v tujini.Tisti, ki tako mislijo in pišejo se pač ne zavedajo, da jugoslovanskega filma nikoli ni bilo, vsem poskusom centralizacije filmske proizvodnje in s tem političnega poenotenja na srečo niso uspeli. Tako kot ni uspelo poenotenje izobraževalnega sistema.Makavejev termina črni film ni priznaval, v tistih časih mi je zatrjeval, da je oznaka črni film izmišljen konstrukt, ki omogoča ne samo anatemiziranje avtorjev in njihovih filmov, ampak omogoča obračunavanje s politiko, ki je družbeno kritično umetniško ustvarjanje (ta opredelitev seveda ni povsem ustrezna) omogočala in naj bi preko umetniške, torej tudi filmske ustvarjalnosti, rušila dogmatične tendence, ki naj bi omogočile politični status quo.

Zase ni nikoli mislil, da bi bil jugoslovanski režiser, tudi njegova v domačem, beograjskem kulturnem okolju je imela odločilen vpliv na njegovo ustvarjalnost pred odhodom v tujino in je nosila močan pečat tega okolja.

Dušan Makavejev je bil od začetka naprej na levi strani ulice, mislec, ki je verjel tako v Ericha Fromma kot v nemškega teoretika spolnosti Wilhelma Reicha in je njegovo teorijo uporabil za svoj film WR, v katerem je problem komunizma povezal z impotentnostjo komunistične ideologije, kot jo je v filmu WR poosebljal impotentni sovjetski umetnosti drsalec , ki je svoje frustracije kompenziral tako, da je z drsalko obglavil žensko (Mileno Dravić), ki je ni mogel zadovoljiti.V nasprotju z mladim srbskim parom, ki je neobremenjeno in radostno užival v spolnosti in še povečeval frustriranost sovjetskega umetnika na ledeni ploskvi. Nasprotje komunistični zadrtosti je bilo uresničevanje teorije in prakse W. Reicha, kjer je spolnost v vseh svojih pojavnostih svobodno živela in so se frustrirani posamezniki v skupinah po Reichovih metodi orgastično sproščali in osvobajali seksualnih frustracij.

Po drugi strani pa se je Dušan Makavejev v navdihnjenem uvodu v izbor esejev S.M.Eisensteina Montaža atrakcij (izdaja pri beograjskem Nolitu – Beograd 1964) priklonil lucidnosti vrhunskega ruskega cineasta, filmskega avtorja (v najbolj žlahten pomenu besede) in kasneje v po-leninski Sovjetski zvezi disidenta, ki je ob slovitem ruskem dokumentaristu Dzigi Vertovu predstavljal vzporednico filmskim razmislekom in filmski praksi tako v Ameriki kot Nemčiji.In kako značilno, tudi Eisenstein je našel svoj ustvarjalni prostor v Mehiki (kamor je emigriral tudi sovjetski disident Trocky in ga je tam pokončal od sovjetske tajne policije poslan morilec); tako je tudi Dušan Makavejev našel prostor za filmsko ustvarjalnost izven Srbije in to ne kot jugoslovanski filmski avtor, postor je dobil kot filmski ustvarjalec, umetnik Dušan Makavejev.

Seveda je res, da so bili nekateri filmski ustvarjalci iz posameznih republik v tujini priznani in na filmskih festivalih nagrajevani, med njimi tudi slovenski filmski avtorji – takrat med slovenskmi še najbolj Matjaž Klopčič in Karpo Godina. Možnost kontinuiranega filmskega ustvarjanja pa sta med vsemi priznanimi in znanimi filmskimi ustvarjalci dobila v tujini edinole in še najbolj in predvsem prav Dušan Makavejev in Želimir Žilnik.

Na domačem terenu so bila sedemdeseta leta leta ustvarjalne filmske recesije , vse do začetka osemdesetih let, po smrti predsednika Tita in počasna liberalizacija politike, ki je imela svoj odmev tudi na področju filmske ustvarjalnosti; toda osemdeseta leta so prinesla tudi dokočno slovo od ideološko vsiljenega konstrukta o jugoslovanski kinematografiji in enotnem filmske prostoru. Simbolično je to dejstvo dokončno uveljavil Puljski filmski festival, ki se je iz festival jugslovanskega filma spremenil v festival hrvaškega filma.

Nazadnje sem se z Dušanom Makavejevim in njegovo ženo Bojano srečal pred nekaj leti ljubljanski Kinoteki, ko se je udeležil obsežne retrospektive svojih filmov v Ljubljani. Bil je radosten in iskriv, od let in bolezni precej upognjen, elokventen kot vedno, njegova spominjanja na minule čase pa humorno distančna. Brez vsakršnih zamer, kot so časi vplivali na njegovo življenje in ustvarjalnost, je s svojmi filmi tudi sam močno vplival tako na razvoj filmskih razmislekov in cineastičnie prakse.

Takrat sta v Sloveniji nastala dva izjemno pomembna filma: Karpo Godina je režiral Splav meduze in Živojin Pavlović Nasvidenje v naslednji vojni. Pri tem je imel odločilno besedo Bojan Štih, na novo ustanovljen in okrepljen dramaturški oddelek in programski svet, v katerem je imel Bojan Štih močno oporo.

Sicer pa za tisto prehodno obdobje postpone demokratizacije velja stavek slovite madžarske filmske ustvarjalke Marte Meszaros, ki je ideološki represiji navkljub snemala na Madžarskem politično nekorektne filme. V razgovoru na festivalu evropskega filma v Viareggiu povedala misel o razliki med prejšnjimi in sedanjimi časi; da so filmarji imeli prej na voljo sredstva za snemanje filmov, niso pa imeli veliko svobode.Sedaj da imajo veliko svobode in čim manj denarja.

Za Dušana Makavejeva je prišla demokratizacija prepozno. Svoje ustvarjalne možnosti in priložnosti je do takrat že dokončno našel v tujini, živel je v Ameriki in Parizu, v Beograd se je vrnil na stara leta, vsekakor prepozno, da bi imel dovolj energije za filmsko ustvarjanje.

(Za tuje producente je Makavejev ustvaril pomembne, opažene in nagrajevane filme od filma Sweet Movie (Slatki film 1974), preko filma Coca Cola Kid (1985) pa do filma Manifest (1989) pa do zadnjega srednjemetražnega filma filma, posnetega za dansko produkcijo, Danske Piger viser alt (Danska dekleta pokažejo vse -1996).

Zase ni nikoli mislil, da bi bil jugoslovanski režiser, tudi njegova v domačem, beograjskem kulturnem okolju je imela odločilen vpliv na njegovo ustvarjalnost pred odhodom v tujino in je nosila močan pečat tega okolja. Njegova vpetost v beograjski kulturni prostor še najbolj dokazuje njegov edinstven film dokumentarno/ igrani film Nedložnost brez zaščite, v katerem je spomnil na celovečerni film srbskega akrobata Dragoljuba Aleksića, ki je v vojnih časih v Nedićevi Srbiji režiral igrani film, in njegov sicer črno beli film je Makavejev na roko pobarval in je uporabil v svojem edinstvenem več žanrskem filmu. Zanj je dobil v Pulju Ekranov Žaromet.

Nazadnje sem se z Dušanom Makavejevim in njegovo ženo Bojano srečal pred nekaj leti ljubljanski Kinoteki, ko se je udeležil obsežne retrospektive svojih filmov v Ljubljani. Bil je radosten in iskriv, od let in bolezni precej upognjen, elokventen kot vedno, njegova spominjanja na minule čase pa humorno distančna. Brez vsakršnih zamer, kot so časi vplivali na njegovo življenje in ustvarjalnost, je s svojmi filmi tudi sam močno vplival tako na razvoj filmskih razmislekov in cineastičnie prakse.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.