In kaj je bilo to, gospod premier?

Govori Vinka Möderndorferja na Prešernovih proslavah so v zadnjih letih postali že del narodne folklore. Politiki v prvih vrstah vedo, da bo padalo po njih, vedo, da prihajajo na »žar«, vedo, da morajo kritične besede le stoično prenašati in na koncu z grenkobo zaploskati povedanemu. Pa ne pomeni, da Möderndorferejeve besede nimajo teže in smisla, le predvidljivo je.

Tistih politikov, ki z lahkoto izrekajo sodbe o izrojeni umetnosti, praviloma na proslavi tako ali tako ni. Če si že ne organizirajo svoje alternativne prireditve, pa na domačem kavču z enim očesom pogledujejo proti televizijskemu zaslonu, z drugim pa na zaslon svojega pametnega telefona. Z eno roko na daljincu preklapljajo med prvim programom TV Slovenija in Nova24TV, z drugo roko pa besno pišejo užaljene tvite.

Govornik na Prešernovi proslavi ima iz leta v leto težjo nalogo, saj mora v opisu zapostavljenosti kulture in mačehovskega odnosa države vsakič znova prekositi samega sebe. A Möderndorferju je uspelo iz tega narediti osrednjo točko proslave: bolj ali manj predvidljivi umetniški nastopi in vmes tiste tri pop točke, ki naj bi pritegnile tudi množice, letijo mimo nas, vsi čakamo ostri govor.

Na tem mestu bi se seveda morala obvarovati političnega izrekanja in se osredotočiti na televizičnost same proslave, saj je tudi ta ponudila kar nekaj dobrih iztočnic. A ostanimo pri Möderndorferju. Kultura je v proračunu za tekoče leto dobila dodatnih 35 milijonov evrov, dejstvo je, da kljub odstopu pristojnega ministra Möderndorfer aktualni vladi težko očita, da je kulturi nenaklonjena. V letih boja za obstanek se je kulturna srenja namreč zelo skrotovičila; da so umetniki sploh preživeli, so morali ubirati pogosto umazane bližnjice, sklepati grde kompromise – marsikateri delavec v kulturi je moral sprejemati žaljive in žaltave ponudbe, se smehljati slabim šalam ljudi z lepljivimi prsti in z močjo – tistim pač, ki imajo vedno znova velik vpliv na vsakokratne ministre, predvsem pa stkane vezi s kulturnim uradništvom. Tudi slednje je le še ena skrotovičena podoba resnega javnega uslužbenca, tudi ti ljudje so se morali naučiti preživeti med fanatičnimi, norimi, slabimi in funkciji nedoraslimi ministri ter državnimi sekretarji. In tako je postala kulturna srenja nekakšna kloaka, a to so Igre lakote v živo. Seveda se to ni zgodilo samo od sebe, krivo je dolgoletno zaničljivo ravnanje s kulturo, kriva je politika. A od kulturnikov, v tem primeru Möderndorferja, ljudi misli in širine, pričakujemo, da bodo zmogli začeti razpravo o problemu, o tej ranjenosti in izrojenosti srenje same. In predvsem, da bodo z vso resnostjo pritisnili na Socialdemokrate in premiera Šarca, da bodo izbiro ministra za kulturo tokrat pač vzeli resno.

Seveda bi lahko zapisala tudi kaj o Šarčevi šali, izrečeni po Möderndorferjevem govoru, da po tem govoru na mestu ministra za kulturo vidi Möderndorferja. Pač, to je oblastna aroganca, ne pa spoštovanje. Neprijeten trenutek, res.