Matej Bogataj

15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Knjiga

Zoran Hočevar: Tole zdaj

Založba Modrijan (zbirka Bralec, 117), Ljubljana, 2018, 175 str., 14,90 €

+ + +

Potem ko je proza na začetku prejšnjega stoletja odkrila, da je notranji svet plodna njiva in ponuja nepreštevno tem in junakov, se je po tri četrt stoletja uvihnila vase. Tako je že recimo pri Filipčičevi prozi, še izraziteje pri metafikcionistih po ameriškem zgledu v osemdesetih letih, ki so bralcu zagotovili pogled čez ramo v sam akt pisanja. Proza, kakor da nastaja sproti, z vsemi dilemami in zagatami v zvezi z roki, ki se jih hočejo uredniki čudežno držati ravno takrat, ko ti ne gre, sicer pa nerazumno zavlačujejo in se izgovarjajo na karkoli že.

Tole zdaj, ki bi ga menda prav tako lahko opisali s ’takle mamo’, kar so tudi zadnje besede romana, je pisanje o zadregah pri pisanju romana, je proza o piscu, ki mu pisanje ne gre. Da bi zadeva presegla dnevniško naravo in dokumentarnost, se v romanu pojavi še en roman, Edo, o starem partizanu. To je roman, napisan na roko, za katerega je avtor najprej živčen, ker ga nategujejo z objavo, potem pa ogorčen nad sabo in tem, kako slabo je zadel jezikovno lego.

Zoran Hočevar

Zoran Hočevar
© Uroš Abram

Gre za prozo, ki sproti ruši, kar gradi, dvomi o tistem, na kar je še ravnokar prisegala, in sproti komentira, kako nemogoče je izpolniti pisateljsko nalogo, ki je nič manj kot poskus, da bi literatura zajela življenje samo. Pisateljevo življenje je seveda ena sama slast in muka s pisanjem, čeprav Hočevar vmes prizna, da je tam, za mizo (kakšna je ta, vidimo kar na naslovnici), najbolj cel. Vse drugo je ena velika jeba; seveda tudi tokrat, čeprav ne več skozi oči Šolna z Brega ali pa katerega od izrazitih junakov, prvoosebno popolitizira. Pri tem ni varnega področja: je strokovnjak za vse, zunanja politika, notranja politika, razmere v kulturi, ni da ni. Potem je zraven familija, kaže se trd, neizprosen in oh in sploh, v resnici pa ga potomci (potomcev) čisto zmehčajo, podobno kot opravila na vrtu, kjer se bori enkrat z močo, drugič s posledicami žleda; danes niso redki, ki prozno kmetujejo in vrtnarijo, to je kandidovski obrat. To je tudi proza o tem, kako ga pri pisanju vse moti, zato pa je, kot je. Cimra, kakor ji pravi, ki dela v muzeju umetnosti, mu na primer odnaša službeni prenosnik – mislimo si, da ravno takrat, ko bi mu končno steklo. Seveda vmes kuha, in kot Erni, eden njegovih likov, je tudi Hočevar čisto v kuhariji: kar se je prej delalo doma in zase, je zdaj postavljeno na ogled, napol recept za golaž iz lignjev, kakšna samohvala o tem, kako dobro so jedli povabljeni, takšne stvari. Videti je, da je življenje sámo ovira, da bi bila zgodba o življenju dinamičnejša in zanimivejša.

Še en obrat prinaša Tole zdaj: Hočevar je prej fingiral govorico pretežno malih ljudi, trdoklinčnega Pujška in pri tem tolsto napaljene Pujčike, filozofaže upokojenca ali pa znanstveno poročilo o klinični smrti in podobi nebes, zdaj se spoprijema z lastnim jezikom. Išče in si sproti spodmika lego, poskuša ujeti govorico takrat, ko ne govorimo in ne nagovarjamo, razen bralca. A je bil pri ironiziranju drugih uspešnejši, tudi nujno kompaktnejši, kot je v tem poskusu dokumentarnega dela v nastajanju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.