Marcel Štefančič jr.

1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Film

Izbrisana

Izbrisana, 2018, Miha Mazzini

zadržan +

“Nočem biti nevidna.”

Nosečnicam se v filmih – če pomislim le na Rosemaryjinega otroka, Demonsko seme, Muho, Znotraj, Lačna srca, Mater!, Grace ali Tully – dogajajo strašne reči. Teror, mutacije, body-horror, satanizem, kanibalizem. Reči, ki ti res spremenijo življenje. Kot da ni že sama nosečnost dovolj strašljiva. Takšna nosečnica je leta 1992 tudi 36-letna Ana Ivanović (Judita Franković), Slovenka, rojena v Kragujevcu: ko pride v porodnišnico, da bi rodila, jo namreč obvestijo, da je sploh nimajo v sistemu. Ima zdravstveno izkaznico, a njenih podatkov v računalniku ni. In ker je ni v sistemu, je niti v porodno sobo ne morejo spustiti. Vsaj tako pravijo. Negotovost se strdi v tesnobo, ta pa v napetost, ki jo sprosti porod, a le za hip ali dva – ni vas v nobeni evidenci, ne najdemo vas, ji povejo. Vaš otrok sicer obstaja, vi pa ne!

Ko Izbrisano gleda kak tujec, recimo Američan, Švicar ali Luksemburžan, je prepričan, da gleda nekaj ekstremno “bizarnega”, celo “paranormalnega”, morda predelavo kake izmed Neverjetnih zgodb, posnetih po twisterjih Roalda Dahla, ali pa kake pozabljene epizode Cone somraka, v kateri ženske ni, ker je njena lastna hči še ni rodila (ali kaj takega). Povsem drugače Izbrisano gleda Slovenec, ki kakopak kmalu – še preden Ana panično vzklikne, da gre za “pomoto”, še preden ji povejo, da nima ne državljanstva ne stalnega bivališča, še preden ji hladno razstrižejo osebno izkaznico, še preden ji zagrozijo, da ji bodo vzeli otroka, še preden jo s policijsko marico odpeljejo v azilni dom, kjer jo inšpektor, ki pogovor začne kar v angleščini, vpraša, “kdaj” in “kje” je prečkala mejo, in še preden jo hočejo kot “ilegalno imigrantko” izgnati iz Slovenije – pogrunta, da je Ana ena izmed 25.671 povsem zakonitih prebivalcev republike Slovenije, ki jih je slovensko ministrstvo za notranje zadeve 26. februarja 1992 izbrisalo. Odgovor na vprašanje, “whodunit”, je – izbris! In ko Ana hodi od vrat do vrat, od institucije do institucije, od centra do centra (in ja, od medija do medija), ki ji dopovedujejo, da je “posebej težak primer”, srečuje največje zvezde slovenskega filma (Sebastian Cavazza, Marko Mandić, Gregor Zorc, Branko Završan, Pia Zemljič, Jernej Šugman ipd.), skušajo – z napol gimnazijsko, napol telenovelistično verzijo resnosti – zadeti kafkovski bestiarij dežele, v kateri vsi “opravljajo le svojo službo”, v kateri zakon v trenutku izbriše na tisoče ljudi in v kateri izbrisanim svetujejo: “Dokler boste nevidni, vam bodo dali mir – ne morejo si privoščiti množičnih deportacij.”

Prvi slovenski film o izbrisu ni slab – ni pa dober. Ves čas se dela, kot da je sam odkril izbris, a to počne brez odločnosti in samozavesti odkritelja, tako da izgleda za svoje dobro preveč priložnostno, recitalsko in televizijsko – od filma, ki si nenehno čestita, da je pametnejši od televizije, bi pač pričakovali, da ne bo izgledal tako jebeno televizijsko. Ko začne izgubljati ritem in begavo spreminjati ton, se celo zdi, kot da se je ustrašil ne le nedoločne ogromnosti izbrisa, temveč tudi lastnih predpostavk. Film si lahko čestita za svojo razsvetljenost (in svoj pogum, če hočete), ne more pa filmsko dohajati tiste hladne, racionalne, brutalne, fašistoidne enostavnosti izbrisa. Je pa res, da bi tudi boljši filmarji težko tekmovali z osupljivostjo, neznosnostjo, blaznostjo in srhljivostjo izbrisa. Če bi hotel Miha Mazzini tekmovati z neizrekljivostjo izbrisa, bi moral Izbrisano posneti tako, kot da snema film o povojnih pobojih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.