Lara Paukovič

19. 3. 2019  |  Kultura

Kaj se dogaja s sodobno dramo?

Festival dramske pisave Vzkrik prinaša razmislek o sodobni drami in sedem novih avtorskih besedil

Letošnji sodelujoči na festivalu Vzkrik v družbi organizatork

Letošnji sodelujoči na festivalu Vzkrik v družbi organizatork
© Zala Jelenc

Med 21. in 24. marcem bo na Novi pošti v Ljubljani potekal Vzkrik, že tretji festival dramske pisave, ki ponuja dobrodošel razmislek o poziciji drame danes, hkrati pa bo – poleg strokovne okrogle mize in pogovorov z avtorji in ustvarjalci – v njegovem okviru bralno uprizorjenih sedem novih slovenskih celovečernih dramskih besedil.

Ta so v preteklem letu nastajala na štirinajstih delavnicah dramskega pisanja pod vodstvom Simone Semenič, Milana Markovića Matthisa in Erica Deana Scotta.

Festival organizira Društvo KUD Krik v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem in Javnim skladom republike Slovenije za kulturne dejavnosti s podporo Trubarjeve hiše literature, Tedna slovenske drame, Zavoda Maska in MOL.

»Festival je nastal iz težnje po tem, da dramska besedila ne bi bila samo napisana, temveč tudi uprizorjena. To je namreč faza dramskega pisanja, ki jo avtor še kako potrebuje,« pripovedujeta Varja Hrvatin in Brina Rafaela Klampfer, vodji festivala. »Na delavnicah se je izkazalo, da ko ti neko dramsko besedilo bereš sam, določene stvari zvenijo v redu, ko ga prebere nek igralec, pa ugotoviš, da ne. Šele skozi takšno branje vidiš, kaj deluje in kaj ne, na tak način pa lahko potem tudi delaš na tekstu.«

»Festival je nastal iz težnje po tem, da dramska besedila ne bi bila samo napisana, temveč tudi uprizorjena. To je namreč faza dramskega pisanja, ki jo avtor še kako potrebuje.«

Varja in Brina nista le organizatorki festivala, ampak obe tudi aktivni piski dramatike, ki sta s svojimi besedili že sodelovali na Vzkriku – Varja dramo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov predstavlja tudi letos. Poleg nje so sodelujoči avtorji še Kaja Blazinšek (Kratka prilika o bonbonih), Mitja Lovše (Čakalnica), Jernej Potočan (Žalostinke), Lotica in Valter Gorenc (Trupla), Jožica Grum (Skupni imenovalec) in Neja Repe (Bog sedmega dne). Večina dramatikov prihaja iz študijskih smeri, ki po mnenju Varje in Brine sproducirata največ mladih dramatikov: dramaturgija na AGRFT in primerjalna književnost na Filozofski fakulteti. »Vmes so sicer tudi kakšni entuziasti z drugih smeri in režiserji, ki se naknadno odločijo še za pisanje dramatike, a večina dramatikov je dokončala smer, ki je v osnovi povezana s pisanjem,« pravi Varja. Vseeno niti to, da študiraš denimo dramaturgijo, ne pomeni, da boš dobil dovolj prakse s tega področja. »V treh letih dodiplomskega študija smo napisali tri celovečerna besedila in nekaj kratkih, a se z njimi se ni zgodilo nič. In če se na fakulteti navadiš na to, da besedila v resnici niso napisana za uprizoritev, potem ne pričakuješ, da bo po končanem študiju drugače. Je pa res, da zdaj že že peto leto izhaja Adept, študentska publikacija, ki izdaja izvirne dramske tekste, znotraj tega pa se dogajajo tudi branja v organizaciji študentov,« še pove.

Glavna težava mlajše dramatike torej – kljub zapostavljenosti dramatike v šolskem kurikulumu – ni pomanjkanje ljudi, ki bi jih ukvarjanje z dramo zanimalo, ampak majhnost uprizoritvenega prostora. Sploh institucionalna gledališča imajo do neuveljavljenih dramatikov precejšnje zadržke.

Glavna težava mlajše dramatike torej – kljub zapostavljenosti dramatike v šolskem kurikulumu – ni pomanjkanje ljudi, ki bi jih ukvarjanje z dramo zanimalo, ampak majhnost uprizoritvenega prostora. Sploh institucionalna gledališča imajo do neuveljavljenih dramatikov precejšnje zadržke. Letos bo Mestno gledališče ljubljansko sicer uprizorilo dramedijo mlade dramatičarke Ize Strehar, dobitnico žlahtnega komedijantskega peresa 2017, Izkoristi in zavrzi me, a to je prej izjema kot pravilo. Gledališča se menda pritožujejo, da novi dramski teksti niso dostopni. »Da nastajajo v nekem ozkem krogu, ki ne pride do njih, ne moreš jih prebrati, si jih sposoditi ... toda to ni res, kajti ogromno mladih dramatikov pošilja svoja besedila dramaturgom, umetniškim vodjem in režiserjem, ki v najboljšem primeru obljubijo, da jih bodo prebrali, a tega ne storijo,« pojasni Varja Hrvatin. »Vseeno pa se mi zdi, da na strani režiserjev obstaja interes za mlado dramatiko, vendar pa so odvisni od vodstva, ki si velikokrat ne upa tvegati.« »Vzkrik si zato prizadeva za to, da v naslednjem letu ali dveh uprizorimo vsaj eno besedilo ali pa omnibus teh besedil,« dodaja Brina Klampfer. »Da torej pridemo do neke prave, samostojne gledališke predstave, ki jo je mogoče poslati tudi na gostovanja. A ker za to skrbi nevladna organizacija, je to organizirati seveda veliko težje, kot če bi imeli zaledje neke institucije.« Sicer pa so želje za festival tudi te, da dramatika ne bi živela samo znotraj uprizoritev v času teh treh dni Vzkrika, ampak bi se razširila na celo leto – v obliki bralnih uprizoritev ali literarnih večerov. »Reakcije na bralne uprizoritve na festivalu so namreč zelo dobre, ljudje so navdušeni nad tem, da je lahko to avtonomna forma.«

Pomemben del festivala je vsako leto tudi strokovna okrogla miza, ki se bo letos ukvarjala s sodobno dramsko pisavo in uprizarjanjem, na njej pa bodo sodelovali Rok Andres, Petra Pogorevc, Nina Ramšak in Ivana Zajc. »Šla bo v jedro same pisave, diagnosticiralo se bo torej, kaj je neka sodobna struja drame, kaj so odvodi,« razložita organizatorki. Varjino opažanje je, da se sodobna dramatika cepi na dve struji: »Po eni strani se mladi pisci vračajo h klasični, realistični formi, v katero vnašajo sodobne teme in jezik, drugi pa se približujejo filmskim formatom, poeziji in tako dalje ... en tekst recimo je tudi zelo zvočen, zelo radijski. Ravno zaradi te druge struje je smiselno tudi prevprašati termin dramskega pisanja. Kaj so dramska besedila, ki že mejijo na neko performativnost, na forme, ki niso dramske? Zanje pravzaprav še nimamo poimenovanja. In želim si, da bi začeli o dramskem besedilu razmišljati drugače, širše. Marsikaj lahko vzameš tudi iz samega prostora, ni treba, da se osredotočaš samo na tekst.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.