Damjana Kolar

 |  Kultura

Dvolična morala dobrodelnosti

V Prešernovem gledališču Kranj bo 23. marca prva slovenska uprizoritev drame Thomasa Bernharda Zabava za Borisa

© Nada Žgank

Letos mineva 30 let od smrti slavnega avstrijskega pisatelja, pesnika in dramatika Thomasa Bernharda, ki je bil prepoznaven po radikalni družbeni kritiki, saj je v svojih delih neizprosno kritiziral avstrijsko družbo in se zato zapletel v številne škandale. V Prešernovem gledališču Kranj bodo v koprodukciji z MG Ptuj 23. marca ob 19.30 krstno uprizorili njegovo prvo dramo Zabava za Borisa (1970) v režiji Snežane Trišić. Gre za neizprosno neposredno igro o dvoličnosti družbe in njenih posameznikov, ki z navideznim dobrodelništvom poskušajo prikriti svojo čustveno hendikepiranost in željo po (pre)moči.

Kot v vseh drugih dramskih in romanesknih delih je Bernhard tudi v Zabavi za Borisa z analitičnim pogledom, ki ne prizanaša nikomur, avstrijski družbi kot prototipu sprenevedave kulture zadal ''smrtni udarec''. Usmeril ga je v dvolično moralo dobrodelnosti, ki za lažnim humanizmom skriva globoke korenine prikritega totalitarizma. Današnja podoba sveta žal kaže prav takšno ali pa še izrazitejšo sliko dvoličnosti in prikritega oblastništva. 

Zabava za Borisa je zgodba o ženski, ki v prometni nesreči izgubi moža in ostane brez nog, njeno življenje pa postane srhljiv in grotesken prikaz dobrodelnosti. Invalidna ženska, za katero skrbi služkinja Johanna, se namreč odloči, da se bo poročila s prav tako hendikepiranim brezdomcem iz azila ter mu v svojem razkošnem domu omogočila lepše življenje. 

Današnja podoba sveta žal kaže še izrazitejšo sliko dvoličnosti in prikritega oblastništva.

Kmalu se izkaže, da dobrotnica, ki jo avtor sarkastično poimenuje kar Dobra, ni tako dobra, kot se želi sama pokazati pred svetom na dobrodelnih prireditvah in humanitarnih plesih. Dobra se je namreč za svojo humano gesto odločila izključno iz egoističnih in narcističnih vzgibov. Čeprav je hendikepirana, pa s perfidnostjo oblastniške gospodarice do skrajne meje človeškega dostojanstva terorizira svojo negovalko in družabnico Johanno, nič manj oblasten pa ni njen odnos do Borisa. Oba, Johanna in Boris, muhavost in zahtevnost svoje gospodarice potrpežljivo prenašata, medtem ko Dobra oba izrablja zgolj za svoja egoistično-sadistična dejanja. Njene manipulacije, ki izvirajo iz strahu pred samoto, iz želje po moči in družbenem priznanju, pa doživijo vrhunec v rojstnodnevni zabavi za Borisa, na katero so povabljeni vsi njegovi nekdanji tovariši, brezdomci iz azila.

Po besedah režiserke že v prvi drami cinizem Thomasa Bernharda, ki ga je v svoji prozi tako pozorno negoval, doseže vrhunec. Ogoljeno in brutalno ironično nam je prikazal bolezen in deviacijo družbe, v kateri živimo, kot "fašistoidno neoliberalno kapitalistično prizadetost". V drami so skoraj vsi brez nog, brez možnosti premikanja, odsekano jim je, izgubljeno ali odstranjeno tisto, kar bi jih lahko spravilo v gibanje in popeljalo v upor ali spremembo, v drugačen svet, družbeni red ali sistem vrednot. Temeljno izhodišče za režijsko interpretacijo tega Berhardovega dela je spoznati individualne, politične in filozofske vidike problemov, ki se odražajo kot celovita kolektivna invalidnost in prizadetost, ki prežemata celotno družbo.

V predstavi nastopajo: Darja Reichman, Vesna Slapar, Borut Veselko, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Simon Šerbinek k. g., Brane Grubar k. g., Ciril Roblek k. g., Judita Polak k. g.

Dramaturginja: Marinka Poštrak, scenograf: Branko Hojnik, kostumografka: Marina Sremac, skladateljica: Irena Popović, koreograf: Branko Potočan, lektorica: Barbara Rogelj, oblikovalec luči: Igor Berginc, oblikovalec maske: Matej Pajntar, asistentka scenografa: Sara Slivnik.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.