Marcel Štefančič jr.

5. 4. 2019  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Film

Slonček Dumbo

Dumbo, 2019, Tim Burton

proti

Leteči cirkus.

Disney je sklenil, da bo posnel igrane verzije svojih klasičnih animacij: Pepelka, Knjiga o džungli in Lepotica in zver so za nami, pred nami sta – še letos! – Aladdin in Levji kralj, tu pa je že Slonček Dumbo, v katerem slonček, tipični disneyjevski outsider in atrakcija zakotnega cirkusa, svoja prevelika ušesa prelevi v krila. Original je – davnega leta 1941 – trajal le 64 minut, toda “epske” digresije, s katerimi Tim Burton igrano verzijo napihne na skoraj dve uri (cirkus – z letečim slončkom vred – si prisvoji magnatski lastnik Dreamlanda, futurističnega tematskega parka na Coney Islandu, okej, “Disneylanda”), so tako neoriginalne, da jih čez 80 let zagotovo ne bo nihče pogrešal, kaj šele citiral ali rimejkiral, medtem ko imajo liki, s katerimi uradniško “obogatijo” zgodbo, le toliko osebnosti kot Transformerji.

Ponovno združenje Michaela Keatona in Dannyja DeVita, rivalov iz Burtonovega hita Batman se vrača, pa je itak tako mehanično in neinspirativno, da boste zlahka razumeli, zakaj si tega ni že prej kdo drug domislil. Slonček Dumbo je le kup pohlevne, vljudne, objestne nostalgije, ki ji ne uspe in ne uspe najti razloga za svoj obstoj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.