Kaj danes pomeni biti mlad?

Po predstavi Vihar v glavi, v kateri je nastopilo sedemnajst mladostnikov med 14. in 19. letom, bo na Šentjakobskem odru LGL tokrat na ogled še avtorski projekt mladih med 12. in 17. letom Pravica biti človek 

Na Šentjakobskem odru LGL bodo 17. aprila ob 19.00 premierno uprizorili avtorski projekt mladih Pravica biti človek v režiji Mareta Bulca, ki je več kot pol leta nastajal v okviru Gledališkega laboratorija LGL. V predstavi sodeluje 19 mladostnikov med 12. in 17. letom, izbranih na avdiciji, ki se je je udeležilo okoli 130 mladih. Gre za nadaljevanje programa, v okviru katerega je v lanski sezoni v režiji Primoža Ekarta nastala predstava Vihar v glavi.

Kaj pomeni biti človek – ne abstraktno, filozofsko, ampak čisto konkretno? Kaj pomeni biti mlad – danes, tukaj? Kje se danes dogaja gledališče in kdo je tisti, ki ga ustvarja? Katere prostore odpira, katera vprašanja? Kdo (se) izreka, kdo posluša?

Izhodiščna ideja projekta je bila raziskovati odnos mladih do splošno priznanih človekovih pravic, a se je med procesom "splošnost" vedno bolj umikala individualnim zgodbam nastopajočih. Predstava je tako intimna podoba generacije, ki po eni strani odrašča v dobro varovanih družinskih okoljih, po drugi pa vstopa v svet kaosa polnega negotovosti, s katerimi se prejšnja generacija ni obremenjevala.

Predstava je intimna podoba generacije, ki po eni strani odrašča v dobro varovanih družinskih okoljih, po drugi pa vstopa v svet kaosa polnega negotovosti, s katerimi se prejšnja generacija ni obremenjevala.

"Poglablja se v njihovo razumevanje dovoljenega in sprejemljivega, družbene in osebne odgovornosti ter medosebnih odnosov. Ne ukvarja se s splošno priznanimi "pravilnimi" odgovori na aktualna družbena vprašanja, ki jih mladi večinoma dobro poznajo; jasno jim je, kaj je politična korektnost, vedo, kako se izražati, da ji bodo zadostili. Predstava skuša seči globlje, na raven njihovih osebnih strahov, želja, upanj, krivde, jeze; glasu jim ne daje zato, da bi govorili, kar od njih pričakujemo, ampak da bi povedali tisto, kar navadno zamolčijo", so zapisali ob predstavi.

Proces nastajanja predstave je potekal v dveh fazah: v prvem delu, pod vodstvom dramaturginje in gledališke pedagoginje Ane Duša ter somentorjev, skladateljice Polone Janežič in koreografa Sebastjana Stariča, je bil poudarek na raziskovanju gledaliških in igralskih principov ter pridobivanju osebnega materiala sodelujočih; slednji je bil osnova za režijski proces, ki je potekal pod vodstvom režiserja Mareta Bulca. Namen celotnega procesa tako ni bil zgolj kreacija predstave, temveč tudi vzgoja sodelujočih v gledališčnike in ljudi, ki bodo znali in si upali artikulirati lastno misel, tudi če ta krši meje pričakovanega in spodobnega.

Predstava se poglablja v razumevanje dovoljenega in sprejemljivega, družbene in osebne odgovornosti ter medosebnih odnosov. Ne ukvarja se s splošno priznanimi "pravilnimi" odgovori na aktualna družbena vprašanja, ki jih mladi večinoma dobro poznajo.

V predstavi nastopajo: Tibor Anželj, Matija David Brodnik, Dejan Cvek, Klara Gantar, Smiljan Hude, Liza Marija Humer, Sofija Kali Kirn, Zala Klinar, Jera Kočevar, Leon Kokošar, Tia Krhlanko, Luka Miloševič, Ana Praznik, Ema Radilovič, Indija Stropnik, Pavle Vastl, Aiko Zakrajšek, Maša Nela Zorc, Luka Žerdin.

Režiser: Mare Bulc, avtorji besedil: nastopajoči v predstavi, montaža besedil: Mare Bulc in Ana Duša, dramaturginja in vodja kreativno-pedagoškega procesa: Ana Duša, skladateljica in mentorica za glasbo: Polona Janežič, scenograf Damir Leventić: koreograf in mentor za gib: Sebastjan Starič, oblikovanje luči: Gregor Kuhar, asistenta ekipe: Ana Kozina in Jošt Rogelj, jezikovno svetovanje: Irena Androjna Mencinger.