Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Portret

Tina Konec, akademska slikarka

... ki se je našla v risbi

Rodila se je v Mariboru in odraščala v Oplotnici, predvsem v očetovem ateljeju. Tako je že od malega risala in pri petih, šestih letih uporabljala olje. Tudi mama je bila kreativna in včasih je, namesto da bi pripovedovala pravljice, na dekličino željo risala. V Slovenskih Konjicah je bila prvič na razstavi del akademskih umetnikov, in ko ji je oče razložil, kaj pomeni akademski slikar, si je pri desetih letih izbrala poklic. Akademska slikarka bo.

Sprva jo je veselila tehnična dovršenost. Pri dvanajstih letih je prerisovala Mono Lizo, zabrisana tehnika sfumata jo je tako vznemirjala, da je vsaj desetkrat narisala njene oči. S svinčnikom. Risala je tudi v šoli, brala, gledala, živela umetnost in se v Celje seveda vpisala na umetniško gimnazijo, kar se ji je zdelo odlično, saj je želela ob umetnosti pridobiti še druga znanja. Srednja šola je bila naporna, veliko je delala, obiskovala šest ur risanja na teden in risala – od kvadrata, kocke, stola, krogle, senčenja krogle, ovala, pa glave v obliki ovala, oblikovanje ušesa, ust, vsega so jih naučili. Za zaključek srednjega šolanja so dijaki pripravili reprodukcijo realistične in impresionistične slike in lastno delo. Po mimetični fazi se je preizkušala v ekspresionistični fazi, začela je uporabljati akrile in akvarele ter se vpisala na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani in zaživela v Rožni dolini.

Ljubljana ni bila ljubezen na prvi pogled, danes pa se tu odlično počuti. Tudi študij jo je navdušil, pa ljudje, ni je motilo, da so imeli na ALUO proste roke, tehničnega drila je imela že dovolj za seboj. Na Akademiji je padla v eno tistih velikih, starostno raznolikih generacij, in prav njihov atelje je bil središče dogajanja s kuhanjem kave in prijetnim druženjem. V tretjem letniku je bilo treba začeti ustvarjati lasten izraz in padla je v manjšo ustvarjalno krizo, a danes že zaključuje magistrski študij s temo risba. Ko je postavila diplomsko razstavo z velikimi abstraktnimi platni, je ugotovila, da ji je risba bližje in da ji risanje teče bolj gladko kot slikanje. Tako se je leta 2015 vrgla v risbo in odtlej samo riše.

Uživa, ker živi v mestu, a vendarle obkrožena z naravo. Njen dom je pravi rastlinjak, saj je njen hobi gojenje lončnic. Z naravo povezana pa so tudi njena dela. Najprej na svojih poteh posname fotografijo drevesa. Izbere detajl in ga uporabi za izhodišče. Tega obreže tako, da je čim bolj abstrakten, nato vzame rotring in riše. Sprva se drži motiva, nato gre roka vedno bolj po svoje. Najljubše ji je, ko ljudje v njenih risbah ne vidijo drevesnih vej, ampak ozvezdja, podobe celin, svet mikrocelic in podobno, a vedno zaznajo nekaj, kar je povezano z naravo. »To se ne da skriti,« pravi umetnica, in to je tisto, kar jo navdušuje.

K risanju se spravi le, ko si zagotovi ves dan časa, »saj drugače ne gre«, pravi. Tega, kar počne, ne moreš delati, če imaš na voljo 15 minut, njena risba zahteva ure in ure. Ima obdobja, ko riše, in obdobja, ko se ukvarja z drugimi rečmi, trenutno s pisanjem magisterija, a jo že srbijo prsti za rotringi. Ker je njena risba natančna in zahteva veliko dela, jo kolegi sprašujejo, kako se ji ljubi, ona pa pri tem neskončno uživa. Zraven mora biti seveda glasba: jazz, rock ali funk.

Kljub mladosti je število njenih samostojnih razstav precejšnje, kar 25 jih je bilo. Prvič je v Celju razstavljala že pri 16 letih, ko je še ustvarjala mimetične akvarele, leto 2015, ko se je posvetila zgolj risbi, pa šteje za začetek svoje profesionalne kariere. V zadnjih štirih letih je razstavljala v Layerjevi hiši v Kranju, v Dobri vagi, najpomembnejša pa se ji zdi samostojna razstava v Bežigrajski galeriji 1. Z njo so se začele odpirati nove priložnosti. Za R edition v Ravnikar Gallery Space je ustvarila grafiko v tehniki jedkanice, dodobra se je namučila ustvariti svoje vejice v drugem mediju, a je z rezultati zelo zadovoljna.

Lani poleti je razstavljala v Grožnjanu, v Istri, kar ji intimno veliko pomeni, saj ga že leta obiskuje predvsem zaradi jazz festivala in lepote kamnitega mesteca s prijetno atmosfero. Septembra lani je eno za drugim prejela veliki nagradi na ex temporih v Piranu in še v Grožnjanu, kar jo je navdalo z zadovoljstvom in osuplostjo. Januarja letos je imela v Ravnikar Gallery Space še samostojno razstavo, marca je odprla razstavo v Galeriji Insula v Izoli, maja pa razstavlja risbe v mariborski Kibeli – za to postavitev obljublja, da bo nekaj posebnega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.