"Berlin je zame enkraten zaradi več stvari in prav noro in navdušujoče je, kako me me vedno znova preseneča."

Nemirni duh Berlina 90. let še vznemirja

Intervju z Marcelom Fenglerjem, ki bo 26. aprila nastopil na festivalu plesne glasbe Labyrinth Istria v Poreču

Marcel Fengler, vinil džanki ter eklektik s koreninami v eri padca berlinskega zidu, zlatih let Clauda Younga, Tresorja in Parade ljubezni, eden prvih rezidentov Berghaina in Panorama Bara, sopotnik Efdemina in Marcela Dettmanna z izdajami pri založbah, kot sta Ostgut Ton in Mote Evolver ter vodja etikete IMF, na katerega talent že dolgo in glasno opozarja tudi Resident Advisor, bo zadnji aprilski vikend s someščanoma Pan-Pot narekoval takt odprtju še ene razgibane festivalske sezone ob Jadranu. Nova belgijsko-slovenska koprodukcija v Poreču, Labyrinth Istria, ponuja udarniški koncept 36 ur neprekinjenega tehna ob morju - kar bo za veterana, ki se zna na sobotnem žuru zatakniti do ponedeljkovega kosila, mala malica.

Berlin je bil eno ključnih žarišč rave-kulture, še večji mednarodni razcvet je doživel ob zadnjem vzponu minimal, ko se je tja preselila množica ustvarjalcev iz celega sveta. Pa je še vedno mladostno, ustvarjalno mesto z razvojnim potencialom ali to ogrožajo vse višje najemnine, cene didžejev, zasičenost trga in drugi trendi v glasbeni industriji?

Berlin je zame enkraten zaradi več stvari in prav noro in navdušujoče je, kako me me vedno znova preseneča. Ta duh me je mogoče celo bolj zaznamoval osebno, a je vplival tudi na moj glasbeni izraz. V Berlinu sem preživel večino življenja. Ob padcu zidu leta 1989 sem bil star 13 let, kot šestnajstletnik pa sem doživel začetek vzpona berlinske tehno scene. Spomnim se, da se je takrat glas o žurih širil od ust do ust. Prvi letak, ki sem ga dobil, je bil napisan na roke na rožnat kos papirja. Kako zelo drugače je bilo to v primerjavi z današnjo promocijo na družabnih omrežjih. Četrt stoletja kasneje živim v soseski Prenzlauer Berg, ki je prijetno okolje z obiljem dobrih restavracij in barov ter številnimi prikupnimi malimi trgovinicami, kot ljubitelj narave pa uživam v Mauerparku, ki je takoj za vogalom. To je super kotiček za sprehajanje, ukvarjanje s športi in uživanje v tišini, ko iščeš sprostitev. Berlin je še vedno zelo prijetno mesto, ki ponuja veliko navdiha in kakovostno življenje.

Kako so izgledali začetki tehno scene v Vzhodni Nemčiji? Ste morali biti, kot naši pionirji, zelo iznajdljivi in improvizirati ali ste imeli vseeno vse na dosegu roke?

Tehna in housa v NDR ni bilo, sem pa že kot mlad najstnik odkril hiphop. Podobno, kot kasneje, ko sem se zaljubil v elektronsko glasbo, me je tudi hiphop zelo pritegnil, ker je bil nov, zvež, zvenel je drugače kot vse, kar smo poslušali do tedaj. Tudi hiphop scene v NDR ni bilo, to so bili šele zametki, zacvetela je po padcu zidu. Prve skupine so se oblikovale okoli plesalcev, kot je bil priljubljeni Electronic Beat Crew. Breakdance in grafiti so takrat name naredili močan vtis, ključen premik se je zgodil, ko sem si sredi 80. let ogledal film Beat Street. Takrat so bili naši heroji Afrika Bambaataa, Rock Steady Crew in drugi pionirji newyorške scene. Po združitvi Nemčije pa sem se začel vedno bolj ogrevati za elektroniko. To je bil čas prvih hardcore in trance rejvov v Berlinu in okolici, takrat sem se zaljubil v vinil, ki je ostal moj najljubši fromat vse do danes. Kupil sem si prvi par gramofonov, še brez možnosti prilagajanja hitrosti, tako da sem se dolgo zaman trudil naučiti lovljenja sinhronega ritma dveh plošč. A srečen sem bil že s tem, da sem lahko poslušal svoje najljubše plošče. Miksanja sem se naučil šele, ko mi je prijatelj posodil Techniscovi 1210-ki. Seveda je trajalo nekaj časa, da sem izpilil miks, a zelo sem užival v vsakem koraku, ki sem ga naredil na svoji glasbeni poti ... in tako je minilo je že več kot 20 let. Čas res leti!

"Ob padcu zidu leta 1989 sem bil star 13 let, kot šestnajstletnik pa sem doživel začetek vzpona berlinske tehno scene. Spomnim se, da se je takrat glas o žurih širil od ust do ust. Prvi letak, ki sem ga dobil, je bil napisan na roke na rožnat kos papirja."

Ob velikih festivalih podtalni didžeji v naši regiji nastopate pretežno v manjših klubih, ki so ključni za izobraževanje in razvoj scene, si pa z globalizacijo tehna (tudi v Angliji in Nemčiji) vse težje privoščijo nastope ključnih ustvarjalcev.

Spomnim se špila v ljubljanskem Klubu K4 (Astrodisco, marec 2010; op. a.), to je bilo eno tistih močnih doživetij v intimnem klubu, ki ne izgine kar tako iz spomina. Nastopam pa rad tako na malih kot velikih prizoriščih. Na začetku, v 90. letih sem vrtel predvsem v manjših klubih, s prijatelji pa smo v mojem domačem kraju v Vzhodni Nemčiji organizirali prve žure na majhnih prizoriščih. V takih prostorih sem se prvič lahko izrazil in delil glasbo z drugimi. To še vedno rad počnem in zato imam še vedno rad klubsko intimo. Berlin je vedno dobro lovil ravnotežje med malimi prizorišči in velikimi, prepoznavnimi klubi – je bila pa včasih žanrska pestrost ponudbe in scen, ki so se razvijale okoli le-teh, večja. V 90. letih sem hodil v E-Werk, ki je bil takreat zame najvznemirljivejši berlinski tehno klub. To je bila moja tehno cerkev in ostalo je veliko lepih spominov. Temen, soparen prostor, glasni basi ... hitro si izgubil občutek za prostor in čas. Podobno sem začutil, ko sem prvič stopil v Berghain in ravno to me pri njem še vedno privlači. To je ljubezen.

Kot eden prvih rezidentov Berghaina: se je vzdušje tam zelo spremenilo od časov, ko je bil le eden od berlinskih klubov, do danes, ko je globalna tehno ikona?

Berghain je bil in še vedno je moj absolutno najljubši klub na svetu. Je pa normalno, da se v klubu, ki deluje tako dolg čas, tudi kaj spremeni. V zadnjem času sem kar nekajkrat vrtel tam in lahko rečem, da sta energija in vzdušje še vedno neverjetna. Tako da, vsaj zame, se ni kaj bistveno spremenil. Vsekakor je to nekaj, kar ljubitelj dobrih zabav mora doživeti.

Labyrinth Istria prinaša 36 ur non-stop tehna ob morju. Kako dolg je bil vaš najdaljši žur?

Težko vprašanje, ampak nekaj jih je bilo res dolgih. Spomnim se svojega najdaljšega zaključka v Berghainu, ki je trajal 12 ur in pol. Noro je bilo in še bi lahko vrtel v nedogled. Vzdušje je bilo izjemno. Začel sem v nedeljo ob 23. uri, naslednjič sem na uro pogledal ob treh in potem ob poldesetih zjutraj. Kar nisem dojel koliko časa je minilo vmes. Epska je bila tudi zabava moje založbe IMF, prav tako v Berghainu: v soboto ob polnoči sem jo odprl s prvim setom in se potem še nekajkrat vrnil za mikser, končali smo pa v ponedeljek okoli kosila.

"Berghain je bil in še vedno je moj absolutno najljubši klub na svetu. Je pa normalno, da se v klubu, ki deluje tako dolg čas, tudi kaj spremeni."

Odrasli ste s še enim mojstrom tehna, Marcelom Dettmannom. Sta kdaj razmišljala, da bi nastopila skupaj kot didžeja ali celo kot 'live act'? Imata veliko skupnih točk, hkrati pa se vajin zvok ravno dovolj razlikuje, da bi lahko iz tega zraslo kaj posebnega.

Oba sva odraščala v Fürstenwaldeju in kot najstnika na neki točki ugotovila, da naju privlači enaka glasba. In sva dala tej najini strasti prostor, da se razrase. Skupaj sva brskala po trgoviah s ploščami, se pogovarjala o muziki, začela organizirati zabave in tudi prve komade sva ustvarjala skupaj. Nekajkrat sva tudi vrtela skupaj, nikoli pa nisva zares govorila o tem, da bi nastopala kot duet ali ustvarila skipni 'live act'.

V Poreč prihajate z duetom Pan-Pot. Katere kvalitete v zvoku in glasbenem pristopu vaših someščanov še posebno cenite?

Nekajkrat smo že nastopili skupaj in vedno je zabavno biti z njima na odru ali v DJ-kabini. Če nič drugega, ti ni v njuni družbi res nikoli dolgčas. S Thomasom sem predlani na afterju po festivalu Extrema Outdoor v Belgiji (isti soorganizator kot Labyrinth Istria; op. a.) odvrtel dolg skupni set. Tega nisva načrtovala, zgodilo se je čisto spontano, končalo pa kot lepo doživetje zame, za Thomasa in predsvem za vse rejverje, ki so naju tisto jutro potisnili do najinih meja. To bi morala še kdaj ponoviti. Pa da vidimo kaj bo prinesel istrski Labyrinth ... 

nymnt5GxY3w

if2C3bOt5_A

t7IIY69QULo