Hipersonično plovilo za dve osebi

Umetniški vodja 58. beneškega bienala je Ralph Rugoff, direktor londonske Hayward Gallery

Na 58. beneškem bienalu, ki bo potekal od 11. maja do 24. novembra, bo Slovenijo zastopal umetnik in raziskovalec Marko Peljhan, ki deluje na meji med umetnostjo, tehnologijo in znanostjo. Tokrat se bo predstavil s projektom Here We Go Again...SYSTEM 317 iz serije Resolucija, ki je nastal v produkciji Moderne galerije in Zavoda Projekt Atol iz Ljubljane. V središču postavitve bo "objekt hipersoničnega plovila za dve osebi", ki predstavlja neke vrste "kolonizacijsko, apokaliptično in piratsko orodje". Komisarka: Zdenka Badovinac, kustos: Igor Španjol.

Serija Resolucija je dvajsetletni ciklus Peljhanovih del, ki podaja konkretne fizične in praktično izvedljive rešitve za določene probleme v družbi. Z njim se odziva na sodobno stanje sveta, ki zahteva ponovno odkrivanje prostora, kraja ali fizične lokacije posameznika in utopičen odgovor na hitre spremembe razmer življenjskega okolja. V tem smislu je avtonomno plovilo SYSTEM 317 neke vrste kolonizacijsko, apokaliptično in piratsko orodje. V njem Peljhan združuje vizijo, potencial in nemožnost dokončnega izhoda iz hitro propadajočih planetarnih razmer v postopku vzvratne konverzije. To metodologijo je prvič uporabil v seriji TRUST-SYSTEM, ki se je osredotočala na pretvorbo tehnologije vodenih izstrelkov, pozneje pa na brezpilotne sisteme za civilno protiizvidovanje. Projekt temelji na ideji, da bi vojaško tehnologijo in sisteme uporabil tako, da bi razvil taktično sredstvo za svoja prizadevanja. Umetnik predlaga izgradnjo protibojnega stroja za čas, ko se globalni imperiji z neznansko neodgovornostjo in destruktivnim potencialom ponovno spopadajo.

Po besedah kustosa Igorja Španjola predstavlja projekt Here We Go Again...SYSTEM 317 sintezo dosedanjega Peljhanovega 30-letnega dela ter prevprašuje tehnološke, telesne, zgodovinske in umetnostne reference, s katerimi se Peljhan ukvarja ves čas: "Gre za negativni odtis objekta, ki je zaradi svoje avtonomnosti in odpornosti do ekstremnih klimatskih pogojev podoben oziroma se navezuje na njegov znameniti Makrolab, a v manjšem in bolj abstrahiranem obsegu".

V plovilu bodo obiskovalci lahko prebirali besedila, ki spremljajo postavitev. Za teoretični del je poskrbela ekipa revije za kritiko in teorijo sodobne umetnosti Šum, ki je pripravila izdajo Šum#11 z naslovom Hypersonic Hyperstitions z besedili domačih in tujih teoretikov ter piscev s področja teorije-fikcije in trde znanstvene fantastike.

Marko Peljhan je leta 1994 ustanovil umetniško organizacijo Projekt Atol, leta 1995 pa je bil eden od soustanoviteljev ljubljanskega laboratorija za nove medije Ljudmila. Enega svojih najbolj znanih projektov, Makrolab, je prvič predstavil na Dokumenti leta 1997 ter leta 2003 tudi na 50. Bienalu v Benetkah. Peljhanovo delo je bilo v zadnjih 25 letih predstavljeno in nagrajeno na številnih bienalih in festivalih, na razstavah ISEA in Ars Electronica ter v muzejih, kot so P.S.1 MoMA, New Museum of Contemporary Art, ICC NTT Tokyo, YCAM Yamaguchi, Van Abbemuseum Eindhoven, Asia Culture Centre Gwangju in Garage v Moskvi. Med drugim je leta 2001 prejel nagrado Prix Ars Electronica zlata nika za projekt polar, ki ga soustvarja z nemškim umetnikom Carstenom Nicolaijem. Z ameriško-kanadskim umetnikom Matthewom Biedermanom od leta 2008 vodita Iniciatitvo za arktično perspektivo (Arctic Perspective Initiative), ki se posveča globalnemu pomenu arktične geopolitične, naravne in kulturne sfere in je bila predstavljena na pregledni razstavi Kodirana utopija v Moderni galeriji leta 2011. Peljhanovo delo je posvečeno tudi raziskavam in pedagogiki na stiku med umetnostjo, tehnologijo in mediji na kalifornijski univerzi UC Santa Barbara, kjer ima naziv rednega profesorja. V Sloveniji je bil med pobudniki za ustanovitev Centra odličnosti Vesolje, znanost in tehnologije in začel leta 1998 aktivno delovati v vesoljskih in aeronavtičnih raziskavah in kulturalizaciji. V radijskem spektru je znan kot S54MX.