Stanka Prodnik

3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  TV

Pri sosedih je televizija bolj modra

Moje mnenje gledalec čuti, kako mu venejo možgani

Razpravljavci so v oddaji Moje mnenje »pokomentirali« tudi soočenje Slavoja Žižka in Jordana Petersona

Razpravljavci so v oddaji Moje mnenje »pokomentirali« tudi soočenje Slavoja Žižka in Jordana Petersona
© TV Slovenija

Hrvaška televizija (HRT) se je debate Žižka in Petersona v nasprotju s TV Slovenija lotila temeljito. Najprej jo je objavila zgoščeno, teden po soočenju pa na HRT 3 še v celoti, s podnapisi, čemur je sledila komentatorska oddaja Peti dan. TV Slovenija je približek komentiranja izvedla v oddaji Moje mnenje na 2. programu. Obe oddaji sta panel štirih gostov, ki so predstavljeni kot intelektualci, primerjava med njima pa pokaže žalostno intelektualno raven naše nacionalke.

»Vsaka priložnost argumentirane razprave je dobra in zdrava za domačo družbo in svetovno intelektualno higieno,« smo v Petem dnevu slišali politologa Aleksandra Musića, filozofinja dr. Marija Selak pa je kot Žižkovo svetlo plat pohvalila, da »vas bo prisilil misliti. (…) V nekem trenutku vas bo prebudil in vam osvetlil drugo stran, včasih tudi tisto, ki se moti, to je sofistično preigravanje, ampak boste intelektualno živi.« V nadaljevanju smo tudi od filozofa Nina Raspudića, jezikoslovke dr. Marijane Bijelić in odlično pripravljene voditeljice Gabrijele Perišić izvedeli kup nestrinjanj med sabo in z obema mislecema, predvsem pa je bilo pravo veselje poslušati kresanje ljudi s širino in poglobljenim poznavanjem področja.

V Mojem mnenju pa niti voditeljica Vida Petrovčič ni poznala teme. Kakršnakoli že je Petersonova knjiga 12 pravil za življenje, je izjemno vplivna in s tega vidika si gledalci zaslužimo kaj več od tega, da jo voditeljica zreducira na »neko tako knjigo, kot so navodila za uporabo človeka, takih je veliko«. Če bi izbrala primernejše goste, bi lahko popravili njeno zgrešeno trditev, da je Žižek navedel Kitajsko kot uspešen primer države, kjer so združili marksizem in kapitalizem, tako pa je Andrej Boštjančič, ki si besedo v tej oddaji zasluži s tem, da kot podjetnik zagotovo ve, kako se ta svet obrača, popravil Žižka, saj da kitajski kapitalizem nima nič z vzhodnim blokom. »Veste, na Kitajskem imajo 30 let konstantno gospodarsko rast. Ko ljudem rastejo plače, so zagotovo bolj veseli,« nas je še informiral o sreči in smislu življenja. »In jim je vseeno, če je nekje neka partija?« ga je še spodbudila Petrovčič. »Na Kitajskem se za razliko od Slovenije in drugih držav po Balkanu ljudje ne pogovarjajo o politiki. Pogovarjajo se o poslu, o tem, kam bodo šli, kje bodo večerjali. Politika zanima samo ljudi na ... pri nas,« nas je dokončno razsvetlil. Oddajo si vsekakor oglejte, če boste iskali citat za spominsko knjigo (Boštjančič: »Denar postane problem takrat, ko ga ni.« Rajko Dolinšek: »Nobena ideologija ne more dati sreče. Sreča je v nas.«) ali navdih za slab šolski spis (Dolinšek: »Meni je ta pogovor bil zanimiv. Vedno poskušam nekako iti v bistvo. To je postala moja navada.«).

Med gosti je dr. Kozma Ahačič nakazal, da bi v drugih razmerah lahko bil del zanimive razprave, a se njegova opažanja, na primer, da je debata širši javnosti pokazala, kako smo pozabili na filozofijo, v taki družbi zdijo vsiljive in smešne. V zatohlem ozračju Mojega mnenja gledalec čuti, kako mu venejo možgani. Veste kaj, pa se vendarle ne bi vedno pogovarjali o poslu in večerjah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.