Vesna Teržan  |  foto: Uroš Abram

10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Portret

Iztok Drabik Jug, igralec

… ki si bo enkrat v prihodnosti kupil pravi bobnarski set

Na odru pozabi, kdo v resnici je; začne iz nič, kot da pred tem gledališkim trenutkom ni živel svojega življenja, kot da se je ustavil čas, kot da ni bilo sploh ničesar. Ko stopi na oder, sebe pusti pred vrati gledališča. Državljan Iztok, igralec, samozaposlen v kulturi, prepusti telo in dušo svoji gledališki kreaciji, njegova zavest se premakne v drugo dimenzijo, lik ga posrka, izgubi sebe in svoj jaz. Tisti dve uri ali več je na odru nekdo drug. »V vseh nas je tu nekje ta potencial!« pravi. »Smo sanjači, itak hodimo malo po robu in to imamo radi.« O robovih pa govori tudi odlična aktualna gledališka uprizoritev Fassbinderjevega filma iz 70. let Ali: Strah ti pojé dušo v režiji Sebastijana Horvata in produkciji SNG Drama Ljubljana. Govori o robovih družbe, kjer se srečata Ali, maroški gastarbajter v Nemčiji (igra ga Iztok), in čistilka Emmi, ki jo uteleša Nataša Barbara Gračner. Gračnerjeva je v enem izmed intervjujev povedala, da tako nežnega in nenarejenega človeka, kot je Iztok, še ni srečala. Da bi lahko vstopila v njegovo čistost, je morala vso navlako življenja pustiti zunaj gledališča. Iztok je res izvenserijski – hkrati pa v sebi nosi mir, kot tisti modreci, ki so uzrli bistvo življenja.

Dokler ni vpisal študija na AGRFT, ga nobena šolska institucija ni udomačila. V resnici šole sploh ni maral. Proti koncu osnovne šole je imel slabe ocene, svetovali so mu triletno Srednjo šolo za strojništvo v Škofji Loki. Pouka se ni udeleževal prav pogosto, le predmet, kjer so obravnavali avdio in elektroniko, ga je zanimal, pa še to zaradi glasbe, s katero se je ukvarjal že od rosnih let. Srednje šole ni zaključil, vseeno pa se je kmalu zatem vpisal na Poljansko gimnazijo v Ljubljano na ure izobraževanja za odrasle – ampak kaj, ko je v tistem času začel delati v K4 kot natakar in kmalu tudi kot programski vodja kluba. Na tem področju je imel izkušnje, saj je doma v Škofji Loki vodil program pri Rdeči Ostrigi. Tako je šel tudi ta poskus šolanja rakom žvižgat.

Pri tridesetih je dobil prvo redno službo kot administrativno-tehnična pomoč pri Loškem odru, kjer je igral že od svojega trinajstega leta in kasneje tudi režiral. Da je sprejel redno službo, ga je prepričala Meta Petrač, vodja loškega gledališča; ona je bila tudi ’kriva’, da je maturiral in se vpisal na AGRFT. »Najprej sem mislil vpisati dramaturgijo, da bi lahko študiral ob delu, ko pa sem videl predmetnik igre, sem Meti rekel – sori, jaz bi igro!« Tako je pri triintridesetih postal redni študent AGRFT v razredu Sebastijana Horvata (mentorja za režijo) in Kristijana Mucka (mentorja za igro). Na vprašanje, ali je bila po vseh letih iskanja igralska akademija zanj velika sreča, zamišljeno odgovori: »Ja, ja, je bila, je bila!« Horvat in Muck sta bila zanj idealna mentorja, dala sta mu svobodo, četudi bi se ob njej lahko izgubil, in če sta študente kdaj usmerjala, je to bilo povsem nehote. Že med študijem je sodeloval pri nekaterih projektih, med zanimivejšimi je bilo Hamletovanje v letu 2014 v sodelovanju s Tjašo Črnigoj in Rokom Kravanjo. Z Rokom sta odigrala vse vloge, bila je težka naloga in bili so uspešni, saj je bila predstava uvrščena v spremljevalni program Borštnikovega srečanja.

Vloge, ki se jih loteva, in predstave, h katerim ga povabijo režiserji, so družbeno angažirane, eksperimentalne, vsebinsko in izvedbeno zahtevne, za občinstvo včasih težke, saj udarijo v srž človeškega žitja. Pogosto ga povabita k sodelovanju sošolec, režiser Žiga Divjak, mlada sila slovenskega političnega in družbenokritičnega gledališča, in »mladi starosta« družbenokritičnega gledališča, režiser Sebastijan Horvat. V Novi pošti, v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in zavoda Maska, trenutno sodeluje v Horvatovem projektu Male kraje in v Divjakovi raziskovalno-dokumentarni predstavi 6, za katero je Iztok ustvaril tudi glasbo.

Glasba je z njim že od nekdaj. »Čas, ki ga ne dam gledališču, dam glasbi, no, pa skuham še kaj. In to je to!« hudomušno pove. Kitaro igra že od najstniških let, strast do bobnov se je porodila v zgodnjem otroštvu, ko je bobnal kar po blazinah. Sicer je kot otrok hodil v glasbeno šolo in k uram ritmike, a pravi, da je v bistvu samouk. Zanima ga eksperimentalna plesna glasba, meni, da je v sodobni glasbi še veliko vmesnega prostora, ki ga lahko zapolni prav njegova. Ta hip nima benda, četudi je v srednji šoli pel v rock skupini MeNotGod, ustanovil ansambel eksperimentalne elektronike Utidloinkz, kjer je držal ritem s sekvenčnim samplerjem. Ustvarja glasbo za gledališče, za sodobni ples, za film in modne revije ter tu in tam didžeja. Danes je one-man-band, računalnik in programi mu omogočajo, da vse inštrumente odigra sam. Iztok je igralec, glasbenik in skladatelj, ki se ne pusti ukalupiti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.