Film / Dogman

za +

Resničnost.

Spomnite se filmov, v katerih umre na milijone ljudi – le pes preživi. No, Dogman, ki ga je posnel Matteo Garrone, avtor kultne Gomorre, je cinična resnica teh filmov. To je film o svetu, v katerem je človek človeku pes, in obenem film o svetu, v katerem umrejo vsi, razen psov. Ni ga večjega ljubitelja psov, kot je Marcello (Marcello Fonte), mali, mili, prijazni, vljudni, napol svetniški negovalec psov iz pustega, utrujenega, dotrajanega, razpadajočega, rahlo distopičnega italijanskega obmorskega mesteca, ki izgleda kot toksično, zapuščeno prizorišče Gomorre ali pa Suburre.

Toda ljubezen ni dovolj. Da bi Marcello, ki izgleda kot potomec zgodnjih filmov Vittoria De Sice, preživel v tem “pasjem” svetu, v katerega se stegujejo podzemlje, kriminal, brutalnost in korupcija, mora tu in tam – magari le kot šofer – sodelovati pri kakem kriminalnem dejanju ali preprodajati kokain, med njegovimi strankami pa je tudi Simoncino (Edoardo Pesce), orjaški, razbijaški, vulgarni, brezdušni, napol robotski, povsem deregulirani divjak, plenilski sociopat, strah in trepet malih podjetnikov, “naraven” kot v neoliberalnih očeh prosti trg, izkoriščanje, družbene hierarhije in kapitalizem. Simoncino ne plačuje računov, od Marcella terja ponižnost in še več brezplačnega kokaina, eno izmed sten v njegovem pasjem salonu pa hoče prebiti in oropati sosedno podjetje. Ko pa Marcello zaradi Simoncina vse izgubi, tiste male, mile oči preplavijo mrak, steklina in morilske fantazije. Dogman lepo potrdi, da je gangsterizem le skrajna oblika neoliberalnega kapitalizma, ki se zdaj, ko je krize konec, vse bolj radikalizira in ekstremizira, obenem pa še lepše pokaže, kako ta skrajna oblika neoliberalnega kapitalizma dobre ljudi spreminja v pse. (Kinodvor)