Ljudje po svetu so jezni zaradi različnih razlogov

Film južnokorejskega režiserja, ki sta ga navdihnili dve kratki zgodbi: Požiganje skednjev Harukija Murakamija in istoimensko delo Williama Faulknerja

Od 5. junija bo v Kinodvoru na ogled skrivnostni metafizični triler Požiganje, za katerega je južnokorejski režiser Lee Chang-dong na lanskem festivalu v Cannesu dobil nagrado filmskih kritikov FIPRESCI. Zgodbo "o ugankah časa, v katerem živimo", sta navdihnili dve kratki zgodbi: Požiganje skednjev Harukija Murakamija iz leta 1983 in istoimensko delo Williama Faulknerja iz leta 1939.

Jongsu je preprost fant, ki opravlja službo kurirja. Nekega dne po dolgem času sreča Haemi, dekle, ki je nekoč živelo v njegovi soseski. Dekle Jongsuja zadolži, naj pazi na njeno mačko, medtem ko bo ona na potovanju v Afriki. Ko se Haemi vrne domov, s seboj pripelje novega fanta, skrivnostnega Bena, ki ga je spoznala med potovanjem. Ben je mlad in bogat, naokoli se vozi s Porschejem in v marsičem spominja na Velikega Gatsbyja. Jongsuju postane očitno, da Haemi ne bo kar tako pustila svojega bogatega fanta. Ko začne ljubosumje v Jongsuju dosegati vrelišče, pa tok dogodkov nenadoma spremeni spoznanje, da ima Ben tudi nadvse nenavaden hobi ...

"Pri Murakamijevi zgodbi me je najbolj zanimalo, kako sledi enemu samemu skrivnostnemu dogodku, kako uspe pri tem ves čas ohraniti tisti občutek nejasnosti, nato pa se konča, ne da bi se karkoli razrešilo. To skrivnostnost sem hotel s filmskimi sredstvi razširiti v komentar o skrivnostih časa, v katerem živimo, ter pokazati, kako nedoumljiva so pravzaprav naša življenja. Zdi se, da so dandanes ljudje po vsem svetu, ne glede na narodnost, vero ali družbeni položaj, jezni zaradi različnih razlogov. Mladi trpijo zaradi brezposelnosti. Ne najdejo upanja v sedanjosti in vidijo, da prihodnost ne bo boljša. Ker ne morejo identificirati tarče, v katero bi usmerili svoj bes, se počutijo nemočne. Hkrati pa se zdi, da je svet vse bolj sofisticiran in udoben; za številne mlade zato postaja podoben velikanski sestavljanki. Ravno toliko kot Murakamijeva je name vplivala istoimenska Faulknerjeva zgodba. Film vidim kot pripoved o mladem Faulknerju, ki živi v Murakamijevem svetu. Tako kot mladenič v Faulknerjevi zgodbi tudi Jongsu živi z bolečino in jezo, ki mu ju je na ramena odložil oče, medtem pa opazuje bleščeči, visoko razviti postmoderni svet – svet, s katerim je nekaj očitno narobe, kaj natančno, pa ostaja skrivnost", je zapisal režiser.

"Zdi se, da so dandanes ljudje po vsem svetu, ne glede na narodnost, vero ali družbeni položaj, jezni zaradi različnih razlogov. Mladi trpijo zaradi brezposelnosti. Ne najdejo upanja v sedanjosti in vidijo, da prihodnost ne bo boljša. Ker ne morejo identificirati tarče, v katero bi usmerili svoj bes, se počutijo nemočne."

"Ko so mi prvič priporočili to kratko zgodbo, sem bil malce osupel. Ker se je zdela skrivnostna, vendar se v njej nič zares ne zgodi. Vendar /.../ je bilo v tej skrivnostnosti nekaj zelo filmskega. /.../ Zevajoče vrzeli v sosledju dogodkov - manjkajoči delček, iz katerega nikoli ne izvemo resnice - namigujejo na skrivnostni svet, v katerem živimo danes; svet, v katerem slutimo, da je nekaj narobe, vendar ne znamo popolnoma določiti težave." (Lee Chang-dong)

Lee Chang-dong je južnokrejski režiser, scenarist in pisatelj, Svoj celovečerni prvenec Green Fish je posnel leta 1997, ki so mu sledili še: Peppermint Candy (2000), Oasis (2002), Secret Sunshine (2007), Poetry (2010) ter Burning (2018).

wi6Kw7V8gXk