Marcel Štefančič jr.

7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

Rocketman

Rocketman, 2019, Dexter Fletcher

za +

Odiseja v vesolju.

Filmi o rock zvezdnikih so običajno moralke o rečeh, ki rock zvezdnike ubijejo – o slavi, blišču, bogastvu, dekadenci, ekscesu, seksu, drogah. Nekateri “umrejo”, a se potem spektakularno vrnejo. Kot Freddie Mercury. Ali pa kot Elton John (Taron Egerton), ki na začetku Rocketmana v grotesknem, ekstravagantnem, bleščavem, električnem, piščančjem, rogatem kostumu – ste ga videli v filmu Kingsman: Zlati krog? – pogleda v kamero, rekoč: “Moje ime je Elton Hercules John in sem alkoholik.” Na dnu je, ves izgubljen – na rehabilitaciji in detoksikaciji. Toda ni zasvojen le z alkoholom, temveč tudi s kokainom, seksom, hrano in nakupovanjem. Potem se film zavrti nazaj, v čas njegovega otroštva, ko je bil še Reginald Dwight, ko ga oče in mati – sicer proletarca – nista dovolj ljubila in ko si je želel, da bi bil nekje drugje in da bi bil nekdo drug. In tu je poanta: prav zato, ker ga starša nista dovolj ljubila, si je želel, da bi bil nekje drugje in da bi bil nekdo drug. Še dobro, da ga nista dovolj ljubila – če bi ga, ne bi nikoli začutil tiste silne, fantazijske, transformativne potrebe po odhodu in spremembi imena. Če bi ga ljubila, se ne bi nikoli preimenoval – če bi ga ljubila, Reginald Dwight ne bi nikoli postal Elton John.

Zdi se, kot da je bil Reggie, pevski in pianistični genij (ki ga je “osvobodil” rock), žrtev pozitivne zarote: da bi uspel, ga starša nista ljubila! Še več: da bi lažje uspel, sta se celo ločila! In seveda, ko je mami kasneje razkril, da je gej, ni rekla: čudovito, ponosna sem nate! Au contraire! Zaradi takšnih nestrpnih odzivov je še bolj uspel. To, da je moral svojo gejevsko identiteto skrivati, pa ga je itak naredilo še kreativnejšega. “Da bi postal to, kar hočeš biti, moraš ubiti to, kar si.” V Rocketmanu, energični, kinetični, živopisni, nadrealistični, kalejdoskopski, vrhunsko koreografirani rock operi, ki jo je posnel Dexter Fletcher (ko so nagnali Bryana Singerja, je dokončal in sfriziral Bohemian Rhapsody), vidimo vse njegove vrhunce: kako je leta 1970 nastopil v losangeleškem klubu Troubadour, kako se je med nastopom dobesedno odlepil od tal in poletel, kako je publiko dobesedno “dvignil” in “ponesel”, kako sta “kliknila” s tekstopiscem Berniejem Taupinom (Jamie Bell), heteroseksualcem, ki si je verjetno želel, da bi bil gej, kako sta serijsko in z neverjetno lahkoto streljala megahite (v Beatlesih bi lahko mirno zamenjala Johna Lennona in Paula McCartneyja), ki jih – v izvedbi Tarona Egertona, ne pa Eltona Johna! – tudi slišimo. Your Song, I Want Love, Rocketman, Crocodile Rock, Saturday Night’s Alright for Fighting, Tiny Dancer, vse do I’m Still Standing. Elton John brezmejno uspe, polni dvorane in štadione. Toda Rocketman, ki mu ni – tako kot filmu Bohemian Rhapsody – “nerodno”, da je njegov glavni junak gej, ne pušča nobenega dvoma, da je Elton John – postmoderni izganjalec svojega lastnega hudiča, svojih lastnih zasvojenosti, svoje lastne identitetne politike, svoje lastne avtodestruktivnosti – zares in dokončno uspel šele, ko so ga začeli tudi domači klicati Elton, ko so ga končno “sprejeli”, ko je torej “prepričal” tudi njih. Film z njim zapleše že prej. Halucinantno. V vseh smislih. Rocketman, posnet po “resnični fantaziji”, je Odiseja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.