14. 6. 2019 | Mladina 24 | Kultura
Spolnost je vedno politična
V Galeriji Ravnikar se predstavlja Soufiane Ababri, umetnik, ki s provokativnimi risbami dreza v nevralgične točke sodobne družbe
Podobe anonimnih moških teles se na razstavi francoskega umetnika maroškega rodu Soufiane Ababrija prepletajo s fotografijami ikon, kot sta Rudolf Nurejev in Lev Trocki
Francoski avtor Marcel Proust je pred sto leti, ležeč v postelji, napisal svoje monumentalno delo Iskanje izgubljenega časa, francoski umetnik maroškega rodu Soufiane Ababri pa ležé ustvarja barvite, provokativne risbe z voščenkami, ki kljub navidezni preprostosti drezajo v nevralgične točke sodobne družbe. A če je Prousta v življenje v karanteni lastne spalnice, obložene s pluto, da vanjo ne bi vdirali dražljaji iz zunanjega sveta, delno pahnilo tudi šibko zdravje, gre pri Ababriju za zavestno izbiro – z metodo risanja, imenovano »bed work« (delo v postelji), želi zanikati nasilje in se zoperstaviti dominantnim oblikam umetniškega ustvarjanja.
»Postelja je prostor, kjer spiš ali se ljubiš – kaj pa pomeni, če v postelji delam?« se sprašuje. Njegove risbe prikazujejo moške – med poljubljanjem, spolnimi odnosi, pretepanjem, gospodinjskimi opravili; pa kako oblečeni v kostum Supermana ležijo na cesti ali s plakatom z napisom Don’t shoot (Ne streljaj), na katerem je fotografija intimnega trenutka med dvema homoseksualcema, protestirajo proti nasilju. Provokativnost je seveda namerna, kajti spolnost je vedno politična, pravi Ababri. »Živimo v času, ko sta pornografija in seksualnost vseprisotni v življenju posameznikov. Toda spolnost je še vedno nevarno območje, ki ima lahko, če se odločimo o njej govoriti odprto, nevarne in težke posledice. To je področje, kjer je nasilje zelo prisotno in se udejanja celo v obliki fantazij, na primer posilstva. Vse to je del postkolonialne analize in spada na območje politične ideje dominiranega in tistega, ki dominira. Sam preigravam nejasnost in kompleksnost vseh teh odnosov,« je dejal v nedavnem intervjuju.
Serijo v tem slogu (naslov je Pokliči me po njihovem imenu, aluzija na film Luce Guadagnina o romantičnem razmerju med ameriškim študentom in italijanskim najstnikom, ki skupaj preživljata poletje) je ustvaril tudi med svojim enomesečnim bivanjem na umetniški rezidenci v Ljubljani, ki jo zaključuje z razstavo v galeriji Ravnikar Gallery Space (kurira jo Jure Kirbiš); na ogled bo še do ponedeljka, 17. junija. Podobe anonimnih moških teles so na razstavi prepletene z ikonami, kakršni sta na primer sovjetski baletnik Rudolf Nurejev in ruski politik Lev Trocki. Pred Ljubljano je Ababri sicer ustvarjal v Istanbulu, njegova naslednja postojanka pa bo New York.
»Spraševal sem se, kako lahko opozarjam na orodja dominacije in na moškost, ne da bi sam uporabljal heteronormativne principe. Z izbiro postelje kot prostora za svoje ustvarjanje želim opomniti na nasilje nad manjšinami,« pove umetnik, ki se zoperstavlja predvsem nasilju nad LGBTQ skupnostjo, zanimajo pa ga tudi druge robne skupine. »Veliko sem razmišljal o orientalizmu in o tem, kako so slikarji v tistem času slikali ženske ali sužnje v postelji v tipičnem položaju, ki je vedno namigoval na lenobo. A točno to pozicijo zdaj uporabljam sam, ko rišem. Sam proces, preobračanje že znanega koncepta, je torej prav tako zelo pomemben, čeprav so na koncu le risbe tisto, kar vidimo.«
Proti buržujski umetnosti
Soufiane Ababri je bil rojen leta 1985 v mestu Tanger v Maroku v družini nižjega socialnega stanu, zato je dolgo mislil, da umetniška pot ni zanj. »Ker nisem iz intelektualne družine, ker nimam umetniškega pedigreja, sem bil prepričan, da mi umetnost ni dostopna, zato sem nekaj časa počel druge reči,« se spominja. Nazadnje se je le odločil za umetniško izobraževanje – najprej na École nationale supérieure des arts décoratifs v Parizu, potem na École Supérieure des Beaux-Arts v Lyonu, a je ugotovil, da ne želi biti del »buržujskega umetniškega sveta«. »Odločil sem se, da bom ignoriral vse umetniške konvencije, pozabil na vse, kar sem se med študijem naučil, in se umetnosti lotil tako, kot se zdi prav meni. Buržujska umetnost, to nisem jaz, to ni povezano s temami, o katerih bi rad govoril. Želim zmotiti ta red, najti svoj prostor pod soncem, narediti nekaj proti dominantni moškosti in opozarjati na položaj manjšin.«
Moškost je torej koncept, ki je v njegovem delu najpomembnejši. »Moškost je vedno povezana z določenimi odločitvami. To je način, kako živimo, kako vidimo svet, ki je neločljivo povezan s socialnim in kulturnim okoljem, iz katerega izhajamo. In zdi se mi, da je koncept tradicionalne moškosti zdaj, v postsocialističnem svetu, še vedno zelo problematičen, zato ga želim dekonstruirati. Sploh ker prihajam iz arabske, muslimanske kulture.« Veliko pa premišljuje tudi o nasilju. »Na svetu je ta hip ogromno nasilja. Ne le fizičnega, ampak tudi simbolnega. Ljudje so utišani, diskriminirani, nimajo pravic, da bi raziskovali svet in govorili o sebi ter o svojih pravicah, živijo v sramu ... Tudi to je zame nasilje, s pomočjo katerega je mogoče manipulirati z mnogimi skupinami ljudi.« Pa je lahko umetnost neke vrste orožje – ali vsaj eno izmed njih – v boju proti nasilju? »Ne vem, ali umetnost lahko ustavi vse to, gotovo pa lahko ljudem, ki živijo v tem nasilju, pokaže nove možnosti za življenje.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.