Matej Bogataj

14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Knjiga

Neil Gaiman: Nordijska mitologija

Prevod Polona Glavan. Založba Sanje (Roman), Ljubljana 2018 215 str., 21 €

+ + + +

Divjaki in prevaranti med velikani in iluzionisti

Da je sploh karkoli nastalo, so morali Odin in njegovi bratje ubiti velikana, znotraj tega veletelesa pa je postalo vse, kar je postalo, in se bo nič kaj veselo zašpililo ob Ragnaroku, somraku bogov, ko bodo padali v snopih in drug za drugim in takrat bo zavladal večni led. Tako povzema nordijsko mitologijo Gaiman po obeh Eddah, pesniški in prozni; kronološko, da se bolj pokažejo vzroki in posledice in nastanek človeka iz dveh debel, moškega in ženske, kot burka objestneža. Zraven pripomni, da so vse le okruški, Eddi sta bili zapisani pred tisoč leti že pod obnebjem krščanstva, ki je ekskluzivno in je vse zapisano prefiltriralo, in da je mogoče vse skupaj podobno, kot bi o starogrški mitologiji vedeli vse le iz epizod Herkula in Tezeja. Torej skoraj nič.

Neil Gaiman

Neil Gaiman

Ampak med prvim ubojem veletelesa, katerega možgani – Odin in brata so ga dobro stolkli – so oblaki, zdrobljeni zobje ves pesek, kar ga je, in možganski obod hkrati tudi nebesni, in med koncem, po katerem ne bo več kaj zapisati, ga dobro lomijo. Predvsem trije: samooslepljen v menjavi očesa za resnico in zato zdaj vsevidni Odin, Thor s pogubnim kladivom, Loki, zvijačnež in objestni manipulant. Vendar ta ob Ragnaroku ne bo na strani naših, ampak nasproti. Potem sledijo hecne zgodbe s preoblačenjem, prevarami garačev, ki gradijo zid proti trolom, velikani, ki so hkrati iluzionisti in je zato moč, kakršno predstavlja pravi dedec oziroma možati, junaški bog, nemočna. V Gaimanovem naboru ne manjka niti čarobnih epizod, prevar, zmag in trupel. Posebej če se vmeša Thor, jasno. V svoji končnosti so nordijski bogovi in njihovi džinovski protiigralci blizu starogrškim junakom, tudi njih je malo strah, kako se bodo stvari končale. Predvsem pa je to mitologija natega; če pri Grkih simulira norost edino Odisej, največji zvijačnež, ker se mu ne gre na vojno, in je bolj v ospredju kultura posilstva, je pri nordijskih božanstvih varanje in preoblačenje skoraj običajno. Gaiman kljub občasnemu didaktičnemu tonu, ki se mu pozna avtorjeva provenienca, torej popularno in mladinsko pisanje, pisanje o protejskih spremembah in preobratih dobro naštrika in nam ponudi uvid v mišljenje, ki ustreza mitskim začetkom in se iz njih napaja. Gaiman naredi z nordijskimi božanstvi nekaj podobnega, samo bolj spuščeno in naperjeno na všečnost, kot je čez staroindijske mite spisal Roberto Callaso v romanu KA, ki je drugo ime nebeškega očeta Pradžapatija. Tam v nekaj izbranih poglavjih prozno in ogolelo vsega tistega, kar nam je ušlo s prevodom in skozi čas, tega velikega kvarljivca vsega, popiše izbrana poglavja iz indijske dediščine – vse do pozabljenih obredov, ki jih kljub znanju vedščine ali sanskrta ne znamo obuditi. Tudi sicer; razlika med vzhodnimi in nordijskimi bogovi pa je pravzaprav enaka tisti med hipiji in bikerji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.