Damjana Kolar

22. 7. 2019  |  Kultura

Rekonstrukcija zloglasnega poboja

Srhljivo realistična rekonstrukcija zloglasnega poboja na otoku Utøya, ki je zahteval devetinšestdeset mladih življenj

Od 25. julija dalje bo v Koloseju na ogled film Utøya, 22. julija, v enem samem kadru posneta rekonstrukcija zloglasnega poboja devetinšestdesetih članov podmladka norveške laburistične stranke, ki pretrese z ostrino dokumentarističnega naturalizma. S filmom, ki dogajanje prikaže iz perspektive najstnikov, je režiser Erik Poppe hotel "zgodbo vrniti žrtvam".

22. julija 2011 več kot petsto mladih preživlja počitnice na poletnem taboru na otoku Utøya, med njimi tudi 19-letna Kaja in njena mlajša sestra Emilie. A brezskrbno druženje z vrstniki se nepričakovano spremeni v nočno moro, ko se iz gozda nenadoma zaslišijo streli. Nič hudega sluteči otroci in najstniki postanejo tarče oboroženega desničarskega skrajneža, ki je istega dne podtaknil bombo v središču Osla. Film spremlja Kajo in njene prijatelje, medtem ko se borijo za življenje.

"Na Norveškem se je veliko govorilo o različnih vidikih 22. julija 2011: o tehničnih zadevah, kot je obnova uničene vladne palače v Oslu; o tem, kam postaviti spomenik žrtvam …; pa tudi storilec je izkoristil številne priložnosti, da bi pritegnil medije (s pritožbami čez razmere v zaporu in podobno). Vse to je pozornost preusmerilo od pravih dogodkov tistega dne. Mislim, da moramo zgodbo vrniti žrtvam. Zato sem hotel film posneti iz zornega kota preživelih in njihovih sorodnikov. Kako so doživljali napad, je težko opisati z besedami. Upam, da nam bo film pomagal bolje razumeti dogodke in pokazati še več sočutja do tistih, ki so se po naključju znašli v kaosu zločinskega napada. Drugi pomemben vidik je razmah neofašizma v Evropi v zadnjih letih. Zelo pomembno se mi je zdelo pokazati, da se je ta masaker zgodil in da se lahko ponovi. Ljudi je treba nanj spomniti, da bi se lahko uprli", je zapisal režiser.

"Utøya, 22. julija ni ne film o Andersu Breiviku ne film o tem, kako je pobil 69 otrok (to je bil Greengrassov 143-minutni 22. julij), temveč parabola o invaziji skrajne desnice, o njeni morilski fašistoidnosti in srhljivem, rasističnem, zastrašujočem, pošastnem, distopičnem ekosistemu, ki ga poraja. Skrajne desnice ne vidimo – vidimo le strah, ki ga razširja. In žrtve, kijih ustvarja. Zdi se, kot da hoče film reči: Evropa je tako zašla, da novim generacijam preostane le še boj za preživetje!", je v Mladini zapisal Marcel Štefančič jr.

zCMouXtzQVw

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.