Marcel Štefančič jr.

2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

Angel varuh

Guardian Angel, 2018, Arto Halonen

zelo proti

Morilski trans.

Angel varuh je film, ki vam stalno govori – ti spiš, ti spiš, ti spiš! In res, skoraj zaspite. Dogaja se v sobah, ki so zamudile avdicijo za Wiseaujevo Sobo, novi “najslabši film vseh časov”. Tako otopelega filma zlepa ne boste videli, kar je presenetljivo, če pomislite, da ima povsem kompetenten in užiten zaplet: Palle Hardrup (Cyron Melville), nekdanji danski nacist, leta 1951 ves zakamufliran v Kopenhagnu oropa banko (in hladnokrvno, robotsko ustreli dve osebi), a kot ugotovi detektiv Olsen (Pilou Asbæk), je to storil v transu, v stanju hipnotiziranosti, mentalno pa si ga je podredil Nielsen (Josh Lucas), nekdanji član znanstvene skupine, ki je – pod taktirko poljskega doca (Rade Šerbedžija) – proučevala hipnozo.

Aha, to bo napet triler, si rečete – pa nič. Aha, to bo alegorija naše populistične dobe, si rečete – pa nič. Aha, to bo film o vrnitvi Velikega brata in krasni novi (digitalni) “hipnozi” – pa nič. Detektiv ves čas gleda zabodeno, kot da ni videl še nobenega filma, mi pa tudi lahko le strmimo, ko tejle finski uspavanki (posneti na Hrvaškem), ki je ne bi prebudilo niti Jekleno nebo 2, takoj pade iz roke prav vse, česar se dotakne. Še Rade, ki misli, da igra kralja Leara.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.