Gregor Kocijančič

2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

The Flaming Lips: King’s Mouth

2019, Warner Bros

+ + + +

King’s Mouth, psihedelična, konceptualna in pripovedna plošča, govori o plemiškem otroku z gigantsko glavo, ki je tako velika, da v njej najdemo številne galaksije, ekosisteme in podnebne pasove. Pravljica, ki jo poleg Wayna Coyna, idejnega vodje zasedbe The Flaming Lips, pripoveduje Mick Jones, nekdanji kitarist legendarnega punk trojca The Clash, govori tudi o tem, kako kraljevi otrok reši svoje ljudstvo tako, da z velikanskimi usti pogoltne grozeči plaz. Pri tem žal umre, ljudstvo pa po rešiteljevi smrti odreže njegovo gromozansko glavo, se vanjo vseli in v njej večnost preživi v utopični družbi. Zveni bizarno? Brez dvoma, a glede na pester katalog petnajstih konceptualnih plošč zasedbe The Flaming Lips ne gre za nič kaj posebej čudaškega. Konec koncev v opus skupine sodijo tudi božični B-filmi, plošče o bojnih robotih, mehanskih psih in telepatsko-kirurških posegih, številna (ambientalna) sodelovanja z Miley Cirus, sodelovanje s pozabljeno trashy pop zvezdo Ke$ho, pa tudi skladbe, daljše od štiriindvajsetih ur ter več dolgometražnih plošč blasfemičnih priredb, za katere bi bilo bolje, da sploh ne bi obstajale.

Čeprav se je The Flaming Lips na prelomu tisočletja zasidral kot festivalski headliner, čeprav ga je v varstvo vzela založba velikanka, čeprav je prejel grammyja in si zagotovil ogromno bazo zvestih privržencev, se očitno požvižga na vse, kar od njega pričakuje glasbena industrija. Po skoraj štiridesetih letih delovanja zasedbe se industrija in občinstvo verjetno zavedata, da lahko od nje pričakujeta zgolj nepričakovano. Coyne se nenehno poigrava s prismuknjenimi zamislimi, kar je hkrati blagoslov in – glede na večino od prej naštetih pustolovščin – tudi prekletstvo: od prelomne plošče The Soft Bulletin in mojstrovine, ki ji je sledila, gre predvsem za prekletstvo, saj je zasedba pri preizkušanju mej (okusa) in spotikanju ob težnje po bizarnem postala svoja lastna karikatura. Zato od plošče o gigantskem kraljevem dojenčku, ki srka galaksije in plazove, seveda nismo pričakovali veliko. Tudi zato, ker je bila glasba sprva napisana kot spremljava za umetniško instalacijo in jo je Coyne šele pozneje preobrazil v studijski izdelek.

Od plošče o gigantskem dojenčku, ki srka plazove, nismo pričakovali veliko, a Flaming Lips je navdušil z dodelanim albumom, ki spominja na zasedbina najboljša dela.

Od plošče o gigantskem dojenčku, ki srka plazove, nismo pričakovali veliko, a Flaming Lips je navdušil z dodelanim albumom, ki spominja na zasedbina najboljša dela.

A Flaming Lips je navdušil s presenetljivo poslušljivim in dodelanim albumom, ki, čeprav je nekje med fantazijsko radijsko igro in psihedeličnim zvočnim raziskovanjem, ponudi številne izjemne glasbene zamisli, spevne melodije, bogate aranžmaje in pogoste izbruhe evforičnega razpoloženja. Vse našteto neredko spominja na zasedbina najboljša studijska dela, naracija Micka Jonesa pa – čeprav deluje precej zmedeno – sicer nekoliko shizofreno ploščo vseeno poveže v zaključeno celoto.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.