Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Portret

Maruša Štibelj, ustvarjalka kolaža

... ki nikoli ne čaka na petke

Maruša Štibelj (1986) se je rodila na nedeljo kot gostilniška hči v Kranju, kjer je njena mama stregla še na dan pr ed por o -dom. Hotela je postati morski razbojnik, raziskovalka, veterinarka, modna kreatorka, slikarka … osem let je igrala tenis in si pridobila delavnost, ki jo je krepila ob delu v gostilni. Opustila ga je, ker ji tekmovalnost nikakor ni bila po godu. Še danes stremi k temu, da ne tekmuje, temveč sodeluje, tudi v umetnosti.

Na kranjski gimnaziji se je našla v gledališču in improligi in bila v drugem letniku prepričana, da bo odšla študirat igro na AGRFT. A v tretjem letniku je spet začela risati in se konec leta odločila, da bo šla v likovno smer. Starši so jo ves čas spodbujali, a nihče od njih takrat verjetno ni pričakoval, da bo ustvarjanje postalo tako velik del njenega življenja. »Če odrasteš v gostilni, slišiš toliko zgodb z vseh vetrov, da je tvoja slika življenja precej realna, že takrat sem vedela, da preživljati s slikarstvom ni hec,« pravi. Vse izkušnje, pridobljene v gostilni, posebej delavnost, ji koristijo še danes, ko je kot umetnica samozaposlena v kulturi: »Če nisi v teku, potem ni nič.« Seveda pa si že od malih nog pusti sanjati in raziskovati, kar se ji zdi pri njenem kolažiranju še posebej pomembno, in za to bo svojim staršem vedno hvaležna.

Sprejeta je bila na študij likovne pedagogike in prvi dve leti pridno študirala, potem pa jo je odneslo v fotografijo. V tretjem letniku se je znašla na snemanju kratkega filma ter začela delati v manjšem filmskem studiu. Iz filma je tudi diplomirala, a okolje jo je utesnjevalo in skoraj hkrati se je prikradla neprijetna bolezen, s katero se je bilo treba naučiti živeti. Ob večmesečnem okrevanju se je v njeno življenje leta 2011 prikradel kolaž. Od prijateljice je v dar dobila škatlo starih znamk, doma je imela še druge spominke in iz njih je začela izdelovati broške ter jih tudi prodajati. Poimenovala jih je nosljiva zgodovina. Čez kako leto ji je na pot prišlo nekaj praznih platen manjšega formata in kolaže je prenesla nanje. Uporablja krep papir, stare serviete in revije ter druge odvržene spomine. Vso barvo, ki jo uporabi, dobi iz materiala. Ugotovila je, da so škarje njeno izrazno sredstvo, z njimi najbolje reže koščke svojih misli.

Leta 2013 je pripravila prvo razstavo, a ne zato, ker bi menila, da so njeni kolaži nekaj posebnega. Ne, hotela je deliti zgodbe. Na to prvo razstavo je po naključju prišel tudi slikar Nejč Slapar, ki je takrat vodil Društvo likovnih umetnikov Kranj, in jo spodbudil, da naj vendarle nadaljuje z ustvarjanjem umetnosti. Ubogala ga je in kolaž se je izkazal za tehniko, ki se je doslej še ni naveličala. Imela je srečo, da je bila leta 2015 izbrana za štipendirano rezidenco v nemški vasici Hohenstein pri Nürnbergu, kjer je tri mesece prvič ustvarjala v miru in relativni samoti ter v tem času razvijala tehnike in izvedbo, tako da zdaj vidi svoje začetke v zelo kritični luči.

V tem času je čez dan še vedno občasno poprijela za delo v gostilni, zvečer pa se – po lastnih besedah – »dišeča« po dobro ocvrtem piščancu odpravila na umetniške dogodke. Recikliranje spominov je podstat njenega kolaža, do katerega ni umetniško vzvišena, ampak ga razstavlja in tiska na uporabne in manj uporabne materiale. Sodelovala je pri številnih projektih, napisala in ilustrirala pravljico v angleščini, ustvarila animacijo za glasbeni video skupine Bordo, sodelovala z arhitektko pri ustvarjanju ambienta. Leta 2016 je sodelovala na 21 razstavah, tri od teh so bile v tujini. Naslednje leto jih je bilo v tujini že šest.

Leta 2017 je bila sprejeta na mednarodni festival kolaža Collagistats v Milanu in znova se je odprl nov svet. Kar naenkrat je bila obkrožena s samimi ustvarjalci kolažev. Zaradi želje po odkrivanju kolaža je z Layerjevo hišo zasnovala mednarodni festival sodobnega kolaža KAOS, kjer se preizkuša v vlogi umetniškega vodje.

Lani je za diptih kolažev, ki ga je poimenovala Chronically late, prejela nagrado žirije v kategoriji slikarstva na pariškem Salonu lepih umetnosti v muzeju Louvre. »Tak naslov sem izbrala, ker se mi zdi, da tudi ko je že prepozno, še vedno čakamo, pa naj bo to v medosebnih odnosih, umetnosti ali pa čisto na globalni ravni.« V nasprotju s svojimi prijatelji, ki imajo redne ’šihte’, nikoli ne čaka na petek. Ne le zato, ker dela tudi med vikendi in za praznike, temveč zato, ker vsej prekarnosti navkljub v delu neznansko uživa. Potuje sem in tja, s festivala KAOS, na likovno kolonijo v Zagorje, sledijo priprave za razstavo v galeriji Media Nox in skupinsko razstavo kolaža v Parizu, septembra sodeluje na festivalu Collagistats, ki je tokrat v Bruslju, potem je že čas za Festival neodvisne ilustracije, naslednje leto pa bi se rada odmaknila od razstav in se posvetila le ustvarjanju kolaža. Pa vendar – ker bo naslednje leto v Kranju Leto kolaža, se temu nikakor ne bo mogla izogniti, za avgust 2020 namreč pripravlja malo večje »odrezano« presenečenje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.