16. 8. 2019 | Mladina 33 | Kultura
Oleg Kulik, umetnik: Zaradi poraza človeške družbe sem postal pes
Oleg Kulik v mariborskem razstavnem prostoru KIBLA Portal, kjer predstavlja svojo razstavo Zlato runo, osebno retrospektivo in novo interpretacijo svojih prejšnjih del.
Oleg Kulik, »ruski pes, princ med ljudmi, človek med psi«, se je leta 1961 rodil v Kijevu, živi in ustvarja pa v Moskvi. Je eden najpomembnejših vzhodnoevropskih umetnikov našega časa. V mednarodnem umetniškem svetu prah dviguje že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja: najprej je nase opozoril s kuratorskim delom, ko se je lotil radikalnega in sila nekonvencionalnega predstavljanja avantgardne umetnosti, ki ga je marsikdo sprejel z dvignjenimi obrvmi. Pripravil je denimo prireditev, na kateri so se v kletki, postavljeni sredi moskovske galerije Regina, okoli performerjev sprehajali gepardi, spektakel pa se je končal z zakolom prašiča, katerega meso so nato postregli gostom.
Pozneje, leta 1994, je vstopil v fazo »človeka psa« in tako postal eden od temeljnih predstavnikov postsovjetskega akcionizma: v različnih galerijah po svetu se je razgalil, postavil na vse štiri ter lajal in grizel. Pasji performans, ki je bil deležen največ pozornosti, je potekal leta 1996, ko je v stockholmski galeriji med umetniško akcijo ugriznil obiskovalko skupinske razstave Interpol in uničil nekaj razstavljenih umetniških del drugih umetnikov. Prah, ki ga je dvignil incident v Stockholmu, se je od tedaj nekoliko polegel, spomin na zloglasni performans pa je leta 2017 obudil švedski režiser Ruben Östlund v filmu Kvadrat, satirični kritiki sodobnega umetniškega sveta, parodiji odnosa med umetnostjo in trženjem. S prizorom, v katerem fiktivni umetnik Oleg uprizori mučni performans in v vlogi krvoločnega opičnjaka na neki gala večerji nadleguje švedsko art smetano, je Östlund več kot očitno namigoval na Kulikov sporni performans iz leta 1996.
Bistvo njegovega pasjega obdobja, ki je trajalo kar 13 let, naj bi bilo – kot piše v spremnem besedilu k njegovi razstavi Zlato runo v mariborskem razstavnem prostoru Kibla Portal, ki jo bodo odprli na dan izida članka – »opisati to, kar vidi, kot krizo sodobne kulture, kot rezultat pretirano sofisticiranega jezika kulture, ki gradi zidove med posamezniki«. Čeprav je prenos svojih sporočil v pasjih performansih zreduciral na živalske kretnje in glasove, mora zunaj performativnih umetniških akcij – denimo v intervjuju – o umetnosti razglabljati v človeški govorici. Pri tem se včasih zdi, da zapada ravno v to, kar naj bi kritiziral s svojim delom. Z abstraktnimi, enigmatičnimi in nekoliko nepovezanimi besedami naju je oba s tolmačem med kramljanjem v Kibli večkrat bolj zmedel, kot da bi res kaj osvetlil. Morda ga nisva dobro razumela, ker ne govoriva jezikov starodavnih civilizacij (v odgovoru, ki sledi, Kulik pravi, da »jezik moje umetnosti ni avantgarden in ni postmoderen, pravzaprav je bližje umetniškemu jeziku starodavnih civilizacij«), morda pa gre občasno nerazumljivost in nekoherentnost pogovora pripisati temu, da je med intervjujem skadil štiri velikanske džojnte. No, bili bi nekoliko skromni, če bi jim rekli džojnti: bile so prave »base« oziroma »bombe«, pravzaprav bi jim lahko rekli tudi »ultimativne petarde«.
Na raven živali ste se v performansih spuščali, da ste kritizirali krizo kulture, ki izhaja iz njenega jezika. Zakaj je ta kultura sploh v krizi in kaj so pravzaprav temeljne težave z njenim jezikom?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.