Marjan Horvat

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura

O upu in brezupu. In o vsem, kar je vmes.

Prodorni režiser Divjak v novi predstavi razmišlja o tem, zakaj postanejo mladi le »ujetniki« svojega življenja, ne pa njegovi akterji

Fotografija z vaje za predstavo 7 dni, na kateri so režiser Žiga Divjak in nastopajoči: Matej Puc, Mojca Funkl, Iztok Drabik Jug, Ajda Smrekar, Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec.

Fotografija z vaje za predstavo 7 dni, na kateri so režiser Žiga Divjak in nastopajoči: Matej Puc, Mojca Funkl, Iztok Drabik Jug, Ajda Smrekar, Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec.
© Peter Giodani

Žiga Divjak, 27-letni gledališki režiser, se je v zadnjih letih v slovenskem gledališkem prostoru uveljavil kot avtor premišljeno zasnovanih družbeno angažiranih predstav, kajti usode, skrbi in strahove »ponižanih in razžaljenih« namreč tematizira z zavedanjem, da smo zaradi zakonitosti delovanja zdajšnjega globalnega sistema »vsi v istem čolnu«. Tudi zato v predstavah ne moralizira, ne trka na vest, temveč »dokumentaristično« postavlja na oder zgodbe ljudi, da bi v gledalcih ozavestil misel, da »kot družba obstanemo le, če bomo problem drugega razumeli kot svoj lastni problem«, je dejal lani v pogovoru za Mladino.

S tem pristopom je predlani v predstavi Človek, ki je gledal svet izpostavil povezave med izkoriščanjem delavcev v tako imenovanem tretjem svetu in (lagodnim) življenjem zahodnjakov ter že za svojo prvo predstavo v institucionalnem gledališču prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo. Lani je njegovo predstavo z naslovom 6, v kateri je tematiziral usodo mladoletnih beguncev v Sloveniji in (prikrit) ekonomski rasizem »tihe družbene sredine«, žirija razglasila za predstavo leta. Letos je veliko pozornosti javnosti pritegnila njegova »uprizoritev« stisk delavcev migrantov v Sloveniji v predstavi Hlapec Jernej in njegova pravica (Cankarjev dom), pa tudi predstava Pljuča, v kateri je na osnovi dela britanskega dramatika Duncana Macmillana v SNG Drami tematiziral naš odnos do varovanja okolja.

Zgodbe malih ljudi, ljudi, »s katerimi si delimo usodo«, so v fokusu tudi njegove najnovejše predstave z naslovom 7 dni, ki jo ta čas pripravlja v Mestnem gledališču ljubljanskem. Tokrat je svojo pozornost usmeril v generacijo, ki šele stopa v samostojno življenje. Divjak pravi, da so te zgodbe, ki sta jih zapisala s Katarino Morano, diplomirano režiserko, sicer pa njegovo življenjsko sopotnico in soavtorico večine njegovih predstav, izraz trenutka, v katerem živimo, hkrati pa sta jih izbrala in razvrstila tako, da ustrezajo dramaturgiji v življenju mladega človeka; od začetnega zanosa ob vstopu v življenje, prvih problemov, negotovosti zaradi odlašanja z udejanjanjem pravih želja in vdajanja kompromisom do premisleka o prehojeni poti ob vstopu v srednja leta. Takrat se človek vpraša, zakaj »trenutek, ko naj bi zares začeli živeti tako, kot smo si želeli, nikoli ne pride«, pravi Divjak.

Čeprav se režiser v eni izmed zgodb »sedmih dni« povrne k tematiki izkoriščanja delavcev migrantov iz njegovega Hlapca Jerneja, tudi v tej zgodbi preusmeri pozornost z izkoriščanega delavca na uslužbenko; verjetno hoče z opisom njenega birokratskega in brezvoljnega obravnavanja prošnje delavca migranta izpostaviti ne le to, da je za stiske migrantov kriv avtomatizem sistema, temveč tudi, da je ta takšen zato, ker so ljudje, ki ga zastopajo, sami ujetniki dela, ki si ga niso izbrali sami, temveč življenje. Občutek, da mlada generacija nima vajeti svojega življenja povsem v svojih rokah, avtorja teksta ponazorita s »ponedeljkovo« zgodbo o mladem paru v veselem pričakovanju naraščaja, njun odnos pa se začne krhati, ko se srečata z nerešenim stanovanjskim vprašanjem. Res pa je, (i)zbrane zgodbe niso zares tragične, nič zares usodnega se ne zgodi v njih, toda kot izbor utrinkov iz različnih življenj ponazarjajo misel, da zaradi številnih kompromisov in nerešenih problemov v življenju prej ali slej v vsakomer »vznikne občutek, da si ujetnik življenja, ne pa da zares živiš svoje življenje«, pravi. Ob tem pa pritiski družbe spodbujajo ljudi k ukvarjanju le z lastnim življenjem, kar vse botruje »vse večji osamljenosti in odtujenosti ljudi. Na koncu tak človek ni več zmožen najti niti povezav s sočlovekom, s katerim imaš več skupnega, kot si misliš.«

Ker je v fokusu Divjakovih avtorskih predstav predvsem poziv k premisleku o določeni temi, ne preseneča, da iz arzenala gledaliških postopkov in orodij uporabi predvsem tista, ki mu omogočajo, da tematiko predstave izostri in jo približa gledalcem na dostopen način. Od tu verjetno njegova odločitev, da se pri tem opre zlasti na osebne pripovedi konkretnih ljudi, saj so te, še posebej, če so povedane v pogovornem, dostopnem jeziku, tudi v 21. stoletju še vedno – ali spet – tisto izrazno sredstvo, ki bralce prepriča, sporočilom pa daje najbolj avtentično podlago. Obenem pa režiser z »uprizarjanjem« takšnih zgodb postavlja jasno ogledalo družbi in posameznikom, tudi s ciljem, da bi jih spodbudil k premisleku o njihovih ravnanjih in implicitno k opustitvi tistih, ki jim morda škodujejo.

Ta misel zagotovo velja tudi za predstavo 7 dni.

Gledališka predstava:
7 dni
Avtorja: Katarina Morano in Žiga Divjak
Režiser: Žiga Divjak
Kje: Mestno gledališče ljubljansko
Kdaj: 17. 19., 21., 25., 26. in 27. septembra, 2019

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.