Marcel Štefančič jr.

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

Igor in Rosa

Rosa, 2019, Katja Colja

za

Onstran meje.

Kdaj že je Boris Cavazza igral ostarelega, utrujenega, zjebanega mornarja! V Kormoranu – davnega leta 1986! A tedaj je bil precej starejši. Zdaj, v filmu Igor in Rosa, v katerem igra Igorja, tržaškega Slovenca, obnavlja svojo staro barko, no, bolj barčico, ni pa jezen na ves svet, kot je bil v Kormoranu, temveč le na Roso (Lunetta Savino), svojo ženo, sicer Italijanko, nekdanjo “trgovko” (okej, švercarko). A tudi tu, podobno kot v Kormoranu, najprej ni jasno, kdo je komu kaj – ja, tudi tu se je življenje podrlo, razštelalo, razbilo, postaralo. Njuna hči Nadia (Simonetta Solder) je tik pred poroko, a nekaj strašnega je prišlo vmes, tako da Rosa le še izgleda kot Igorjeva žena. Še vedno živita skupaj, a vsak v svojem delu hiše, vsak v svojem vzporednem svetu – z razgledom na morje, Miramar in Gradež.

Igor hoče hišo celo prodati. “Za vsako ceno,” pravi. Znebiti se je hoče. “Ne potrebujeva je več.” Rosini protesti in očitki – in skrivni, nežni signali vdanosti – ga ne ustavijo. “Rad bi bil z živimi, ne z mrtvimi kot ti!” Rosa se sprehaja po hiši, kot da je mali Miramar, kabinet čudes – muzej njenega življenja, njenih čustev, njenih osamljenosti, njenih žrtvovanj, njenih nevroz, njenih skrivanj, njenih opotekanj v stereotipih, njenih malih, nevidnih junaštev, njenih mučeniških razočaranj, njenih bojev za neodvisnost, Igorjevih odsotnosti. To, da se je nekoč, še v času Jugoslavije (kjer so vsi, kot pravi, nosili enake čevlje, jedli enak kruh, pili enako pivo, mleko), ukvarjala s švercanjem (njena zveza je bil Djuro!), govori o tem, da se je njeno pravo, opolnomočeno življenje – življenje njene želje, njenih fantazij, njenih hrepenenj – odvijalo skrivaj, ilegalno, podtalno. Ne, to ni Igorjev film, temveč njun film. Da pa bi postal njun film, mora najprej postati njen film. Rosa, ki je svojega moža videla jokati le enkrat (ko je umrl Tito!), se tako kot ona druga velika filmska Rosa – Bette Davis iz Vidorjeve klasike Beyond the Forest (1949) – v nekem trenutku naveliča življenja, ki izgleda kot sedenje v mrliški vežici in čakanje na to, da se začne pogreb, zato začne skakati v neznano, ali bolje rečeno: patriarhalni logiki naracije začne bežati. V tržaškem frizerskem salonu odkrije skrivni ženski klub, Igorja “prisili”, da jo začne zalezovati, v Sloveniji nenadoma vidi “odrešitev”. In ja, stori tudi tisto, česar ženske pri dobrih šestdesetih v filmih ne smejo početi: masturbira. Čas je, da podre tabuje, zruši stereotipe in končno prečka mejo. (tudi Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.