20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Knjiga

Janne Teller: Vse

Prevod Silvana Orel Kos. Mladinska knjiga (Odisej), Ljubljana, 2019 137 str., 24,90 €

+ + + +

Med strahom in zapovedjo

V zadnjem napol eseju in napol avtofikcijski prozi, delu, po katerem je zbirka novel dobila naslov, se Janne Teller (København, 1964) potopi v svoje pisanje. To je mučna in močna izpoved o pisanju in popravljanju, različnih motnjah od telefona do prekoračenega limita na kartici, o spogledovanju z lastno norostjo in prekoračenji. Vidimo, da zgodbe skoraj izkleše, predvsem pa priskrbi formo, ki govori o vsem in skoznjo govori vse: »Vsemu moram zaupati. Vse ve, kaj hoče povedati. Šele ko vse stoji na svojem mestu, vem, da sem vedno vedela, kaj hoče vse povedati. Tega ni mogoče razumeti, in je obenem res in ni. V tem trenutku mi ni prav nič jasno, razen da je tisto, kar sem napisala včeraj, porazno, nimam pa drugih zamisli.«

Janne Teller

Janne Teller
© Borut Krajnc

Nekaj tega – skoraj programsko zapisanega – razberemo tudi iz novel, ki so slogovno zelo različne: prva je recimo v celoti sestavljena iz dialoga med storilcem in tisto, ki bi morala njegovo dejanje razumeti, a ga ne – on pa ji ne zna povedati razlogov zanj, ker če bi znal, mu ne bi bilo treba delovati. Tellerjeva se vživlja v delinkvente in mladostnike, ki delujejo iz nenadnih in tudi njim neznanih vzgibov, podlaga njihovega delovanja je frustracija, najpogosteje pa jih sooči še z drugim glasom, ki pripada avtoriteti, in ta največkrat korigira ali dodatno pojasnjuje tisto, kar je bilo prej povedano od znotraj. Punca, ki sovraži poimenovanja živalskih in rastlinskih vrst, ker doma slabo poznajo jezik, v katerem bi moralo biti vse poimenovano, in potem jo objestni vrstniki zaprejo v šolski kurnik in spusti ven vse, kar lahko zbeži, potaca gredice in razbije table z imeni. Vrtnica bi lahko cvetela tudi v nemščini, jeziku staršev, če rečemo shakespearjansko. Ali pa ljubitelj drevesa in malo tudi avtist v ihti, da bi vrstnico očaral z liziko, zbije prodajalca. Ali pa se deček ukvarja s sodobnim suženjstvom in pred očetom pobegne z dvojčkoma z letalom, saj je prepričan, da imajo v hiši, kamor hodi veliko moških, ujeti japonski deklici, tako majhni in prikupni sta – jasno, razlikovanje Tajk in Filipink je stvar kasnejših znanj, ki jih še nima. Nekaj zgodb je prav surovih, Tellerjeva se pase na eskcesih, zanima jo stiska, ki se mora osvoboditi, pa čeprav v divji in krvoločni akciji. Potem je vmes kakšna prav sodobna, o pogrbljencih in piscu pisem bralcev, ki postopno zahteva, da se tisti s spodnje strani proge odstranijo, da se pošljejo na otok na prevzgojo, da v Imenu Narodovega Blagra – velike začetnice so postopno vse gostejše in vse večje – naredijo Red, vendar se nadenj in njegove spravi večina, ker menda zategujejo vokale. »Morali bi postaviti ograjo, to bi bilo treba. Tako, ki je ne more nihče preplezati in skozi katero se nič ne vidi. /…/ To bom napisal. Nikomur ne bo škodilo, samo zajce je treba ločiti od kuncev, tako pač je,« pravi, preden pridejo ponj.

Tellerjeva popisuje od znotraj, iz ranjenih in prizadetih duš, vendar hkrati tako, da s premolki in podtalnim tokom pri bralcu zahteva etični zastavek. Zgodbe so izklesane, vendar tudi obdelane kot orodje za spopadanje z brezbrižnostjo do socialno izpostavljenih in kot natančen popis deformacij, ki jih razkrije šele prekoračenje meje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.