Marcel Štefančič jr.

27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Film

Nič bolj stresnega od gledanja zvezd

Ad Astra, 2019, James Gray

za +

Per aspera.

Izvor, Prihod, Pobesneli Max – cesta besa, Iztrebljevalec 2049, Gravitacija, Uničenje, Medzvezdje, Ex machina, Marsovec, Pod kožo, High Life, Avatar, Zora planeta opic, Upstream Color, Polnočna posebnost, Luna, Druga Zemlja, Na robu jutrišnjega dne, Ona, Napad na blok, Izvorna koda, Osmi potnik: Zaveza, Ledeni vlak, Pozaba, Gospod Nihče, Časovna zanka, Otroci človeštva – ja, živimo v novi zlati dobi sci-fija. In film Ad Astra le potrjuje, da sodobne sci-fije še vedno vznemirja in plaši to, kar je v 17. stoletju vznemirjalo in plašilo Blaisa Pascala: “večna tišina neskončnega vesolja” in “kratkost življenja”, ki se prižge med “dvema večnostma”.

Na velikanski vesoljski anteni v “bližnji prihodnosti” dela astronavt, ki ga nenadni kozmični elektromagnetni sunek podre, tako da začne vrtoglavo padati proti Zemlji – ne to ni Felix Baumgartner, temveč major Roy McBride (Brad Pitt), ki med tem supersoničnim prostim padom ostane povsem miren. Srčni pulz mu ne poskoči – zna ga obvladovati in ohranjati pod 80. Lakonični, stoični, brezizrazni, emocionalno zavrti, neprestano psihološko evalvirani Roy – metafizična verzija topgunskega Mavericka, utelešenje hemingwayevske “gracioznosti pod pritiskom” – je sin H. Clifforda McBridea (Tommy Lee Jones), slovitega astronavta, ki je pred leti izginil globoko v vesolju, nekje pri Neptunu, na robu galaksije, v popolni divjini (Luna in Mars sta že kolonizirana, inkorporirana), kjer je v okviru “Projekta Lima” iskal stik z zunajzemeljskim življenjem. In šel je daleč, “najdlje”, da bi vzpostavil stik. A zdaj se zdi, da ti kozmični elektromagnetni viharji, ki povzročajo letalske katastrofe in “naravne” nesreče, prihajajo iz okolice Neptuna, da so povezani s “Projektom Lima” in da jih verjetno – morda nehote in nevede – sproža prav Clifford, ki je, kot kaže, še vedno živ.

Zato tja gor – v vesoljsko “džunglo”, v neskončno “srce teme” – pošljejo Roya, ki naj bi z Marsa vzpostavil stik s svojim oddaljenim očetom, zunajzemeljskim bitjem. Gre lahko tako daleč kot oče, ne da bi postal oče? Jasno, Roy izgleda kot Marlow v Conradovi klasiki Srce teme ali Coppolovi Apokalipsi danes, njegov oče pa kot nori, mizantropski, fantomski, izgubljeni, skrivaški polkovnik Kurtz. Ker se zdi, da ima njegov oče moč, da destabilizira vesolje in uniči človeštvo, pomeni, da je po malem tudi Darth Vader, in ker se zdi, da se je kot nekakšna vesoljska umetna inteligenca obrnil proti človeštvu, pomeni, da je po malem tudi H.A.L., “humanoidni” računalnik iz Kubrickove Odiseje v vesolju. In film Ad Astra, vizualno osupljivi spektakel metafizične tesnobe, ki pokaže, da ni nič bolj klavstrofobičnega od neskončnosti, nič bolj intimnega od vesolja in nič bolj stresnega od gledanja zvezd, se ne pretvarja, da ni videl Odiseje v vesolju (oh, in Medzvezdja, Stika, Gravitacije, Malickovih transcendentalij in Gattace), ravno nasprotno – Roy, ki ga na koncu vesolja ne čaka zvezdni otrok, temveč zvezdni oče, med prebijanjem skozi vesoljsko trnje nenehno izkuša Clarkeov dictum, da je to, da smo v vesolju sami, enako srhljivo kot to, da v vesolju nismo sami.

nxi6rtBtBM0

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.