Damjana Kolar

8. 10. 2019  |  Kultura

S čim se v današnjem času ukvarja avantgarda v Sloveniji?

Deveta edicija trienala sodobne umetnosti U3 

Vuk Ćosić: ASCII Besneči bik, 1998, programiranje Luka Frelih, produkcija Ljudmila

Vuk Ćosić: ASCII Besneči bik, 1998, programiranje Luka Frelih, produkcija Ljudmila

V Moderni galeriji v Ljubljani bodo 10. oktobra ob 20.00 odprli 9. trienale sodobne umetnosti U3 z naslovom Živo in mrtvo, kustos letošnje edicije pa je Vit Havránek iz Prage. Osnovna ideja trienala temelji na vprašanju: S čim se v današnjem času ukvarja avantgarda v Sloveniji? Vprašanje morda zveni enostavno, vendar se z njim znova odpira razprava o dveh vprašanjih – obstoju avantgarde in o sodobnosti.

Kustos Vit Havránek je med raziskovanjem ali je avantgarda v Sloveniji živa ali ne, ugotovil, da je oboje hkrati – živa in mrtva. Njegova ugotovitev temelji na poznavanju/uporabi zakonov kvantne fizike, kjer se lastnosti umetniških del in povezave med njimi ne vzpostavljajo glede na linearni čas, ampak z dejanjem opazovanja. Njegova opredelitev stanja avantgarde biti hkrati živ in mrtev ni le ontološko stanje obravnavanja forme, snovi in preteklosti, ampak na ravni družbene realnosti vprašanje materialnih razmer.

Potencialni umetniki lahko delajo kot umetniki (ko opravljajo svoje delo pod okriljem produkcijskih centrov, umetniških rezidenc ali muzejev – kjer jih pogosto prosijo, naj delajo brezplačno) le malo časa; precej več časa namenijo delu, ki ga morajo opravljati za preživetje. Ko opazujemo tako realnost, v kateri lahko posvetijo umetniškemu delu le malo časa, postane resnično "mrtvo"stanje avantgarde. Postsocialistična preobrazba materialnih razmer kulturnih delavcev v Sloveniji, ki ji je sledil val neoliberalne komercializacije umetnostnega sistema (kjer je umetniški trg omejen, sistemska podpora umetnikom pa stagnira že od leta 2000), je v letu 2019 pripeljala do spina smrti, prevladujočega še zlasti za mlajše, še neuveljavljene umetnike. Tokratna izdaja trienala U3 bo to vprašanje artikulirala kolektivno, pod geslom "H kolektivni koži".

Deveta izdaja trienala U3 želi osvoboditi kategorijo sodobnosti in stremi k temu, da se estetsko poistovetenje (z novim) nadomesti z estetskim prepletanjem (z drugim). Preteklost je kvantnemu umetniškemu opazovalcu na 9. ediciji na vpogled ne le kot "polna neizpolnjenih zgodovinskih obljub", temveč kot zbirka enakovrednih vzporednih vesolj, v kateri se ohranja celotni nabor verjetnosti vsakega posameznega dela – ki je hkrati živo in mrtvo.

Na razstavi sodelujejo: Urška Aplinc, Nika Autor v sodelovanju z Meto Krese, Andreja Hribernik, Andrej Šprah, Nace Zavrl in Les Films du Jeudi, Živa Božičnik Rebec, Mateja Bučar, Vuk Ćosić, Lenka Đorojević, Ryuzo Fukuhara, Marina Gržinić & Aina Šmid, Đejmi Hadrović, Borut Hlupič (Holland), Ištvan Išt Huzjan, Stane Klančnik, Barbora Kleinhamplová, Aleksej Kljujkov & Vasil Artamonov, Lene Lekše, Iza Pavlina, Franc Purg, Peter Rauch, Edvard Ravnikar, Teja Reba, Maruša Sagadin, Maja Smrekar, Andrej Škufca, Aleksandra Vajd, Otty Widasari, Dalibor Bori Zupančič.

Moderna galerija je U3 – trienale slovenske sodobne umetnosti ustanovila leta 1994 z namenom, da vsake tri leta omogoči pogled na trenutno situacijo v sodobni slovenski umetnosti skozi subjektivni pogled kustosa/selektorja. Z namenom, da se pri izboru umetnikov omogoči izmenjava notranjega in zunanjega pogleda, je selektor vsake druge trienalne prireditve kustos iz mednarodnega prostora. Selektor prvega trienala je bil Tomaž Brejc, sledili pa so mu Peter Weibel, Gregor Podnar, Christine Van Asche, Jurij Krpan, Charles Esche, Nataša Petrešin Bachelez in Boris Groys.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.