Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Portret

Anja Jerčič Jakob, slikarka narave

... ki ji je atelje pomembnejši od sobe z lastno kopalnico

Anja Jerčič Jakob (1975) se je rodila v Slovenj Gradcu in odraščala v takrat Titovem Velenju. Do njenega sedmega razreda so živeli v bloku, kjer jo je zaznamovala svobodna otroška igra po hodnikih, stopniščih, parkiriščih in na bližnjem grajskem griču. Pa vendar je bila večkrat tudi sama in takrat se je zatekla v različne kreativne dejavnosti, tudi risanje in slikanje. Že njen stric je v osemdesetih letih na Japonskem uspešno kiparil, oče je med drugim deloval v fotoklubu, doma so bile na stenah slike in po stanovanju kipi. Iz tiskarne ji je oče prinašal papir za risanje, rezanje in druge oblike oblikovanja papirja, mama pa neskončni računalniški papir, ki ga za skice najraje uporablja še danes, le da je zamenjala dobavitelja – zdaj je to brat.

V Velenju je od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja delovala močna ljubiteljska likovna scena in ob koncu osnovne šole se je v prelepi vili v Šoštanju začela učiti risanja. Z njo je tečaje obiskovala Nataša Tajnik, danes slikarka, sicer pa prijateljica še iz vrtčevskih dni. Grafike se je učila pri Arpadu Šalamonu, ki je odličen likovni pedagog, slikanja pa pri Junošu Miklavcu. Kakšnih njegovih korektur se spomni še danes. Ti umetniški vikendi, z Natašo sta v Šoštanj hodili največkrat na štop, so ji v času srednje šole pomenili največ, toda kljub temu se je vpisala na Pedagoško fakulteto v Maribor. Tam so se študentje z željo, da bi bili sprejeti na ALUO, skupaj pripravljali za sprejemne izpite; odšla je v Ljubljano in bila sprejeta.

Njen slikarski mentor Emerik Bernard je svoje pedagoško poslanstvo jemal tako resno, »da ob tem študent ni mogel ostati ravnodušen«, pripoveduje. Kolegi so ateljeje našli na Metelkovi, sama pa je, kar je videti tudi z njenih slik, na katerih še vedno domuje narava, našla atelje v stari šoli v kraju Rastke pri Ljubnem ob Savinji. Tu je živela in ustvarjala predvsem ob koncu tedna in med počitnicami, kadar na akademiji ni bilo pouka. Od kmeta je dobila elektriko, voda je bila v potoku, ob ponedeljkih zjutraj pa se je čez Črnivec vračala v Ljubljano na zgodnja predavanja profesorja Muhoviča.

Ateljeji so zanjo posebnega pomena. Ko je bila absolventka, je našla primernega na Karlovški ulici v Ljubljani, kjer je ustvarjala in kasneje tudi živela kar 11 let. Kasneje sta s partnerjem, pesnikom Juretom Jakobom, prostor lastnoročno preuredila v družinsko bivališče. Nekaj časa je celo vsa oblačila izdelovala sama, tudi zahtevne kose, kot sta recimo plašč ali moški suknjič, in ko je leta 2009 nastopila kriza, se je pokazalo, kako pomembna je samooskrba, ki jo je nastajajoča družina prakticirala.

V vmesnem času je dvakrat magistrirala: najprej iz grafike, nato pa še iz slikarstva. Že v času študija je Emerik Bernard njeno generacijo pripravljal na prihodnost. Skupini študentov je organiziral razstavo v Miklovi hiši v Ribnici, potem pa je ta izbor slik potoval še v Narodno galerijo v Prago, Potsdam in v Mursko Soboto. Prvič je samostojno razstavljala leta 2000 v takratni Galeriji Kulturnega centra Ivan Napotnik v Velenju, nato leta 2001 v Likovnem salonu v Celju, ki ga je takrat kvalitetno vodila Nevenka Šivavec. Od tod so se razstave doma in v tujini kar vrstile in v tem obdobju je tudi kaj prodala, slike tudi prek Galerije Equrna, kjer je bila vešča trgovanja Taja Brejc.

Od leta 2011 s slikarstvom in partnerstvom združuje še materinstvo. Dobro se je znašla, ker je sistematičen tip. Če si na svobodi, je ta sistematika še pomembnejša. Če hodiš v službo, ti drugi postavijo okvire, na svobodi pa si jih moraš sam, če želiš uspešno delovati. In ko pride otrok, je rutina še pomembnejša. Zadnjih šest let biva z družino v bližini narave v ljubljanskem predmestju Savlje. Eden od pogojev je bil seveda »atelje, ki je pomembnejši od sobe z lastno kopalnico«, pravi.

Leta 2016 je bilo znova prelomno, saj ji je bil na razpisu dodeljen atelje v tivolski Švicariji, ki je po vzdušju podoben tistemu na Karlovški – prav tako gleda v naravo, na Rožnik. Tudi njena slikarska dela naseljujejo drevesa in drugo rastlinje, zdaj jo v sliki ponovno zanima ’plevel’, pri objektih uporablja les in žive materiale, a ostaja predvsem slikarka narave. Ob tem je v zadnjih letih tudi profesorica na Pedagoški fakulteti, kjer svoje znanje prenaša na mlajše generacije. Pravi, da je zanjo kot ustvarjalko to koristno in pedagoških obveznosti ne jemlje zgolj kot službo. Seveda ves čas nastajajo tudi slike, a v poletnih mesecih se posveča ’poletnim projektom’ – letos je bilo to žganje polen, ki jih bo kasneje poslikala ali spremenila v instalacije z drugimi naravnimi materiali.

Trenutno se ukvarja z likovno opremo pesniške zbirke Jureta Jakoba, ki jo bo izdala Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju. V začetni fazi Jure brska po njenih skicirkah in dela izbor ustreznih risb, ki bodo morda reproducirane v knjigi ali pa bodo Anji zgolj izhodišče za izdelavo novih risarskih del; potem je na vrsti ona. Komaj čaka.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.