Spolne zlorabe v cerkvi

Po resničnem sodnem primeru posneta drama Božja milost francoskega režiserja Françoisa Ozona

V Kinodvoru bo 24. oktobra ob 20.30 premiera drame Božja milost v režiji Françoisa Ozona, posneta po resničnem sodnem primeru. Film, ki je prejel veliko nagrado žirije na letošnjem Berlinalu, sledi trem moškim, ki združijo moči, da bi razkrinkali cerkveno svetohlinstvo in se osvobodili bremena dolgo zamolčane resnice. 

Alexandre je iskreno veren mož, ki z ženo in otroki živi v Lyonu. Nekega dne po naključju izve, da duhovnik, ki ga je v otroštvu spolno zlorabljal, še vedno dela z otroki. Odloči se, da bo ukrepal ter pretrgal tišino, ki obkroža zločine. Kmalu se mu pridružita še dve žrtvi, vročekrvni François in globoko travmatizirani Emmanuel.

"Posnel sem že vrsto filmov z močnimi ženskimi liki, od nekdaj pa sem želel narediti film z moškimi liki, ki izražajo svoja čustva, svoja občutja. V filmih moške pogosto povezujemo z akcijo in ženske s čustvi, jaz pa sem hotel to predstavo obrniti na glavo. Ko sem iskal primerno temo, sem po naključju naletel na spletno stran La parole libérée in nekaj pričevanj žrtev duhovnika Preynata se me je zelo dotaknilo. Dejstev nisem prirejal. V prvi vrsti sem želel prikazati osebne zgodbe moških, ki so bili v otroštvu zlorabljeni, z vidika njih kot žrtev. Resnična tema filma pa so svoboda govora in posledice, ko se žrtve odločijo spregovoriti," je zapisal režiser.

"François Ozon najde ravno pravšnjo distanco, s katere lahko pristopi k tako občutljivi snovi in se izogne melodramatičnemu pretiravanju, obenem pa v premišljeno izbranih trenutkih dopusti bridki, pretresljivi teži preteklosti, da nam (skozi čustvene pripovedi žrtev in nekaj mikro flashbackov) leže na dušo. Tako ustvari film, ki je hkrati silovit in zadržan, neizprosen in rahločuten, oster in spoštljiv." (Fabien Lemercier, Cineuropa)

François Ozon je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Najprej je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki mu niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali njegovo tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (2000), muzikal 8 žensk (2002), kriminalko Bazen (2003), duhovit in dramatičen eksces magičnega realizma Ricky (2009), bulvarsko komedijo Gospodinja (2010), diabolično komedijo o čarih in skušnjavah pripovedovanja zgodb V hiši (2012), telesno in čustveno študijo adolescence Mlada in lepa (2013), svobodni priredbi kratke zgodbe britanske kraljice kriminalk Ruth Rendell Nova prijateljica (2014) in filma Ernsta Lubitscha Frantz (2016) ter erotični psihotriler Dvojni ljubimec (2017). Film Božja milost je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu, kjer je osvojil veliko nagrado žirije.

EgUUlQOKZzA