Marcel Štefančič jr.

25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

Deževen dan v New Yorku

A Rainy Day in New York, 2019, Woody Allen

zadržan

Anahronizem.

Še en film, ki izgleda tako, kot da ga je Woody Allen napisal v petih minutah in posnel v desetih, a niti ne zdaj, temveč pred tridesetimi ali štiridesetimi leti, ko so filmi (à la Manhattan), v katerih so 45-letni filmarji rapsodično obletavali najstnice, veljali še za oskarjevski material. Deževen dan v New Yorku je Allen posnel tik pred izbruhom afere #MeToo, ki je zadela tudi njega, zato je firma Amazon film, allenovsko obseden s čistim, belskim, skoraj trumpovsko “spet velikim” New Yorkom in elitnim razgledom na Centralni park, taktično bunkerirala: Timothée Chalamet, alias Gatsby Welles (!), v New York pripelje naivno Elle Fanning, sicer študentko novinarstva iz Arizone, ki se potem spiralno odbija od enega starejšega moškega do drugega (“Nisem stara 15, temveč 21”), saj si jo filmarji – sloviti režiser Liev Schreiber, Allenov ersatz, njegov scenarist Jude Law in igralec Diego Luna – podajajo s tako “romantično” vnemo, da čakamo le še na to, da bodo – kot Maurice Chevalier v filmu Gigi – zapeli: “Thank Heaven For Little Girls!”

Ja, Allen, ki vključi tudi repliko o “oralnem seksu na bar mitzvahu” in vprašanje, “zakaj mladenke tako privlačijo starejši moški”, ničesar ne skriva, a to, česar ne skriva, ni nič posebnega. Še več: to, česar ne skriva, je ujeto v utrujeni, zastareli vzporedni svet – kot Trumpova vizija “spet velike Amerike”. Medijem in novinarjem, ki so napihnili njegov “škandal”, pa itak vpije to, kar jim vpije Trump: fake news! (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.