Pisatelj proti pisatelju

Saša Stanišić, letošnji dobitnik nemške književne nagrade, Nobelovemu nagrajencu Petru Handkeju očita, da relativizira genocid na Balkanu. Kritika je stara, tema pa zelo sodobna – odnos med resnico in moralo.

Peter Handke na vrtu svojega doma v Franciji

Peter Handke na vrtu svojega doma v Franciji
© Profimedia

Kdor je mislil, da književnost nima več česa povedati, naj prisluhne zgodbi o nekom, ki uživa naklonjenost, in o malopridnežu. To je zgodba, ki se je pletla tri desetletja v petih državah, zgodba, ki govori o vojni in selitvah, morali in celo o tako zahtevnem vprašanju, kot je vprašanje resnice. Gre za pravi roman, čeprav nima naslova in tudi še ni končan, temveč nastaja sproti te dni v Stockholmu, Avstriji in na frankfurtskem knjižnem sejmu. Njegova glavna junaka sta Saša Stanišić in Peter Handke.

Oba, Handke in Stanišić, sta pisatelja in oba sta pred kratkim dobila pomembno nagrado. Najprej so Handkeja v Stockholmu izbrali za dobitnika Nobelove nagrade za književnost, slab teden pozneje pa je Stanišić v Frankfurtu prejel nemško književno nagrado. Občinstvo je vzklikalo, Stanišić je objel partnerko, ki je hkrati njegova lektorica, vstal, stopil na oder in govor ob podelitvi izrabil za napad: »Pretreslo me je, da je kaj takšnega nagrajeno.« S »kaj takšnega« je imel v mislih delo Petra Handkeja in njegov govor je bil eno samo obtoževanje. Kdaj smo nazadnje doživeli, da je nagrajenec tako ostro napadel drugega nagrajenca?

Knjižni sejem v Frankfurtu je dobil temo.

Pri vhodih v dvorane in na stojnici založbe Suhrkamp, kjer je visel velik črno-bel portret Nobelovega nagrajenca, na stojnici založbe Luchterhand, na kateri je visel manjši barvni portret nagrajenca z nemško književno nagrado, na številnih večerjah in sprejemih zunaj sejemskih dvoran ni bilo treba drugega kot reči Handke, pa je pogovor že stekel. Z imenom Stanišić je bilo večinoma teže, že zaradi izgovarjave, a je včasih zadostovalo že »saj veš, koga mislim« – in začelo se je vztrajno godrnjanje zaradi Nobelove nagrade, ki ga je le tu in tam prekinil kratek ugovor.

Na posebnem vlaku, s katerim so pisatelji Norveške, države častne gostje sejma, pripotovali v Frankfurt, je pisatelj Simon Stranger dejal, da je vendar toliko tistih, ki bi si prav tako zaslužili Nobelovo nagrado, zakaj torej on. Zeleni Daniel Cohn-Bendit, ki je že čakal v Frankfurtu, je bil ogorčen zaradi izbire. Helge Malchow, dolgoletni direktor založbe Kiepenheuer & Witsch, je govoril o Handkejevem neznosnem političnem postavljanju na eno stran. Pisateljica Nora Bossong, ki je ravno izdala roman Schutzzone (Varnostno območje), je razpravo označila za »podzapleteno«: »Nobelova nagrada za književnost ni nagrada za mir.« Njen pisateljski kolega Eugen Ruge, pisec romana Metropol, pa je menil: »V Vzhodni Nemčiji sem živel 32 let. Ne morete zahtevati, da se strinjam s tem, da se podelitev nagrad pogojuje s političnimi stališči.« Potem je tu še založnik Jochen Jung, eden redkih, ki ob koncu Stanišićevega govora niso ploskali. Pojasnil je: »Mislimo, da vse vemo, in temu ustrezno sodimo.« Peter Handke naj bi nam pokazal nov, nezamegljen pogled na resnično okolico, za katero najde izraze in besede.

Skoraj poetična sklepna beseda. A zgodbe s tem niti po naključju še ni konec.

Vodi iz sejemske dvorane proti severu Frankfurta, v vilo na ulici Klettenbergstrasse, na najbolj klasičen sejemski sprejem od vseh, na tistega, ki ga je pripravila založba Suhrkamp, na večer s številnimi povabljenimi kritiki, pisci in založniki, na katerem ravno o eni temi – o Nobelovi nagradi za Petra Handkeja – ni glasno govoril nihče. Zdelo se je skoraj, kot bi se založba sramovala lastnega nagrajenca, saj ga direktor Jonathan Landgrebe sploh ni omenil, ko je s kratkim nagovorom pozdravil goste. Pozneje je neki sodelavec založbe poskusil z drobno ironično šalo: »Jutri bomo vsi nosili priponke ’Mi smo Handke’.«

Javni spor o Petru Handkeju bo še trajal, prežet z jezo in zagrenjenostjo, dokler Handke decembra v Stockholmu ne bo dejansko prevzel Nobelove nagrade.

A s šalo je bil prepozen, saj se je večina že na sejmu odločila, da hočejo biti Stanišić, ne Handke. Pisatelj, ki je v govoru ob prejetju nagrade povedal tudi, da ima zaradi vnetja ščitnice v telesu 1200 miligramov ibuprofena, je na nastopih na številnih prizoriščih deloval spet čil in zgovoren. Ljubljenec obiskovalk, zvezdnik v brezrokavniku, tako priljubljen, da so ga prosili, naj pozira za fotografije. Potrpežljivo je sodeloval.

Njegova založba je takrat po elektronski pošti že sporočila, da Stanišić v intervjujih in na pogovornih večerih ne bo več izražal mnenja o Petru Handkeju. A razprava se je že zdavnaj razvnela in postala samoumevna. To je bila razprava, ki se je pred 20 leti že razvijala, najprej v feljtonih v nemškem jeziku, nato tudi v Franciji in na Balkanu. Vrti se okrog vprašanja, ali je Handke v svojih besedilih zmanjševal pomen in grozote genocida.

Še danes ne gre toliko zanj in za njegovo pisateljsko delo, temveč predvsem za njegovo zavzemanje za Srbe in dejstvo, da je imel kratek govor na pogrebu nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševića in da se je sestal s poveljnikom bosanskih Srbov Radovanom Karadžićem. Handke je to takrat izčrpno pojasnil in zagovarjal, utemeljeval pa s tem, da hoče biti priča, povezana z ostro kritiko poročanja o vojni v New York Timesu, Le Mondu, Frankfurter Allgemeine Zeitungu in Spieglu.

Handkejev pogled na vojne v Bosni, Srbiji in na Kosovu zaznamuje predvsem to, da hoče predstaviti drugo stran in tisto, kar ni pisalo v časopisih. To ni vedno smiselno. Obisk v srbskem zaledju bolj malo pove o pokolih in krivcih zanje, za banalnost zla Handke nima izraza, ko opisuje kukavičji klic in naravno motno vino, s katerim so mu postregli.

Pravo in pomembnejše vprašanje, ki se skriva v razpravi o njem, je povezano s tem, kako zahodni svet pojmuje samega sebe: Natov napad na Jugoslavijo leta 1999 je bil zgodovinski trenutek. Prinesel je popoln moralnopolitični preobrat na Zahodu, ki še danes zaznamuje nemško zunanjo politiko. A ta moralna politika je zaradi Trumpa in Sirije zdaj ogrožena. Besedni boji zaradi Handkeja hkrati pomenijo umik.

Ko je pisatelj ob prelomu stoletja grajal to politiko, je posredno povedal tudi: »Sploh niste takšni dobri fantje, za kakršne se imate.« Temu primeren je bil odziv številnih zahodnih intelektualcev in predstavnikov medijev, ki jih je s tem posredno in neposredno napadel – Handke je pri njih veljal za ničvredneža.

Zgodba o njem hitro vodi iz sejemske dvorane in pripelje na spletne strani ter v časopisne članke, k zapisom na Twitterju in radijskim komentarjem, k izrazom, kot je srbski nacionalist, zagovornik vojnih zločincev, zanikovalec genocida in celo skrajni desničar. Vodi pa tudi do knjižne omare, k več esejistično-pripovednim delom, v katerih je od devetdesetih let poročal o svojih potovanjih, najprej na Balkan in nato v Haag, na sojenje zaradi vojnih zločinov.

Saša Stanišić se je med govorom v Frankfurtu skliceval na eno teh knjig – na Handkejev Sommerlicher Nachtrag zu einer winterlichen Reise (Poletni dodatek k zimskemu potovanju), ki je izšel jeseni 1996. V tej knjigi je med drugim opisal obisk Višegrada. V mestu takrat skoraj ni bilo več muslimanov, saj so zbežali že leta pred tem ali pa so jih pobili.

Leta 1992, ko se je to zgodilo, je takrat 14-letni Saša Stanišić z mamo zbežal v Nemčijo. V romanu Herkunft (Izvor), za katerega je dobil nemško knjižno nagrado, je opisal, kaj se je dogajalo. Policist je mamo posvaril, da bo muslimanom v kratkem šlo za nohte.

Izvor je osupljiva knjiga z izrazitimi avtobiografskimi navezavami. Ravno zaradi njih je bila Stanišićeva kritika Handkeja tako burna. Ni ga grajal le z moralnega oziroma intelektualnega vidika, temveč tudi, ker je sam tisto, kar je opisoval Handke, doživel drugače. Imel je srečo, je priznal na podelitvi nagrade, da je ubežal temu, česar Peter Handke v svojih besedilih ne opisuje. Da danes stoji pred občinstvom, je dejal, se mora zahvaliti resničnim dogodkom, ki jih ta človek ni doživel.

Imel sem srečo, je Stanišić priznal na podelitvi nagrade, da sem ubežal temu, česar Peter Handke v svojih besedilih ne opisuje.

»Ta človek«, o katerem je govoril Stanišić in čigar ime je potem zaznamovalo frankfurtski sejem, je bil medtem daleč proč, 800 kilometrov jugovzhodneje, na Koroškem, v majhnem kraju Griffen, kjer je odraščal in živel do leta 1961. Župan in koroški deželni glavar je za Nobelovega nagrajenca pripravil majhen sprejem in menda so ta dogodek načrtovali že pred razglasitvijo dobitnika Nobelove nagrade. Handke je torej prišel tja, se naslanjal na točilni pult s kozarcem belega vina pred seboj, v roki pa držal šopek belih in rdečih rož v barvah Avstrije. Novinarka avstrijske televizije ga je povprašala o Stanišiću.

Hitro mu je zrasel tlak in krilil je z rokami: »Nisem prišel sem, da bi odgovarjal na to sranje. Zdaj pa, prosim, takoj izginite.« Štiri dni ga je »ves svet poniževal«. »Ti psevdonovinarji. Sovražim novinarstvo.« Od nikogar, ki se mu je približal, ni slišal, da bi že prebral kaj njegovega ali da ve, kaj je napisal.

Saša Stanišić, letošnji dobitnik nemške književne nagrade, med govorom v Frankfurtu

Saša Stanišić, letošnji dobitnik nemške književne nagrade, med govorom v Frankfurtu
© Profimedia

S takšnim nastopom bi Handke uspešno opravil avdicijo za vlogo ničvredneža. Njegov odnos do medijev je ambivalenten. Na dosedanji poklicni poti se ni nikoli branil novinarjev, z njimi se je sprehajal po gozdu in jedel gobje jedi, novinarju, ki ga je obiskal v hiši v Chavillu, je pokazal celo posteljo, v kateri spi.

Če bi v romanu o Handkeju in Stanišiću nastopal tudi urednik družabnega omrežja, bi se mu Handkejev besni izbruh verjetno zdel idealen. Prizor v Griffnu je nadvse primeren za kratek posnetek, ki ga je mogoče razširjati po spletu. Pa bi takšen izsek pripomogel k osvetlitvi konteksta? Marsikaj, kar je bilo napisano o Handkeju, temelji na pol- in četrtresnicah. Povezava zadostuje, da ljudje hitro sklepajo o tem in onem, več kot 600 strani Handkejeve knjige o jugoslovanski vojni in njenih posledicah pa je pošten zalogaj in veliko manj enoznačen.

Handke je obotavljiv, do sebe strog avtor, ki v teh knjigah stalno tematizira svoje dvome in kot slogovno sredstvo pogosto uporabi vprašaj. Stanišić je v govoru na podlagi tega sklepal, da Handke zanika zločine v Višegradu, in tezo podkrepil s povedjo: »Milice, ki bose niso mogle zagrešiti zločinov, ki so jih zagrešile.« A te povedi Handke sploh ni bil napisal.

Stanišić je na novinarsko vprašanje v zvezi s tem po elektronski pošti odgovoril, da to ni navedek, temveč parafraza tega, kar je napisal Handke. V tiskani različici govora, ki so ga objavili v Frankfurter Allgemeine Zeitungu, je ta poved spremenjena. Stanišić je pred objavo predelal besedilo.

Vse skupaj bi bila obrobna malenkost, če ta podrobnost ne bi simbolizirala številnih nesporazumov v zvezi s tem, kaj je napisal Handke. Stanišićev kratki govor ob podelitvi so predvajali na nemški televiziji, in poved, ki ni bila prepoznana kot parafraziranje, je postala javna. Številni mediji so jo objavili kot domnevno Handkejevo.

Kdor knjigo o poletnem dodatku k zimskemu potovanju prebere v celoti, ugotovi, da Handke v njej omenja strahote, poboje v muslimanski skupnosti v Višegradu in genocid v S., torej v Srebrenici. Zločinov v vojnah na Balkanu ni zanikal, jih je pa včasih z navezovanjem na druge zločine relativiziral. Danes bi to označili za whataboutizem oziroma odziv na kritike z obtoževanjem drugih, češ, saj so oni tudi.

Zgodba Petra Handkeja je tudi zgodba o javni podobi, ki se je v nekaterih vidikih oddaljila od dejstev, in o dobrosrčnem, vendar ne vedno utemeljenem ogorčenju.

Anders Olsson, član žirije, ki izbira Nobelovega nagrajenca, je Handkejevo izbiro na tiskovni konferenci utemeljil s tem, da je to nagrada za literarne zasluge. Res je, to je literarna, ne politična nagrada.

Pa je v Handkejevem delu sploh mogoče ločevati književnost od politike? V njegovih delih o balkanski vojni komajda. Henrik Petersen, prav tako član žirije, je nato objavil daljše besedilo, v katerem je utemeljil izbiro in izčrpno predstavil svoje mnenje o tem pisatelju in njegovem delu. Argumentacija je izrazito politična, omenil je Handkejeva antinacionalistična in antifašistična stališča in da se je pisatelj nedvoumno izrekel za mir. »V časih dezinformacij se je Nobelova nagrada Petru Handkeju izkazala za nadvse času primerno izbiro. Nekega dne bodo odzivi na to Nobelovo nagrado tema zgodovinske razprave,« je med drugim napisal Petersen.

Zgodovinsko je nedvomno najbrž res tako. Vedno, ko je v preteklih letih Peter Handke dobil kako pomembno nagrado, je to pripomoglo k sporom. Javnost ni bila ogorčena le zaradi razprave o njegovih besedilih o Balkanu, temveč tudi zato, ker je v osemdesetih letih pretepel takratno partnerko Marie Colbin. O tem je spregovoril v biografiji leta 2012: »Brcnil sem jo v rit. Mislim, da sem ji tudi eno primazal. Hotel sem samo delati, pa nisem mogel …« Pretepanje, da bi lahko v miru pisal? Kakšna izjava za pisatelja, sploh če jo beremo danes, dve leti po začetku gibanja #jaztudi.

Marie Colbin danes živi v Italiji in v elektronskem sporočilu nam je poslala odlomek iz nedavnega dnevniškega zapisa: »Nobelova nagrada ima maslo na glavi. Kralj ima maslo na glavi. Žirija ima maslo na glavi. Handke ima maslo na glavi. Našla se je prava družba!« Njen založnik Richard Pils je prav tako v elektronskem sporočilu napisal: »Strašna zgodba s Handkejem jo je globoko prizadela.«

Je v Handkejevem delu sploh mogoče ločevati književnost od politike? V njegovih delih o balkanski vojni komajda.

Mats Malm, novi stalni tajnik akademije, pa je po opozorilu na okoliščino, ki jo priznava tudi sam Handke, torej da je pretepal partnerko, napisal: »Tega res nisem vedel. Te navedbe moramo preveriti in ovrednotiti.« Ne le on, temveč celoten odbor za Nobelovo nagrado naj bi se bil odločil, ne da bi vedel za to.

Ta zgodba se potem spet konča v sejemskih dvoranah, in sicer v tretji, kjer je v pritličju na Spieglovi stojnici nastopil Saša Stanišić. Čeprav je založba pred tem prosila, da ne bi govoril o Handkeju, se temu ni bilo mogoče izogniti. Nazadnje je povedal, da kljub veliki nenaklonjenosti Handkejevim besedilom o Srbiji obstaja njegova knjiga, ki se mu zdi odlična: to je Žalost onkraj sanj, knjiga, ki jo je leta 1972 napisal o materini smrti. »To je veličastna literatura.«

Razume Handkejev izbruh, je dodal: »Lahko razumem, ko pravi, da odzivu sledi odziv na odziv. Kaj hočete od mene? Hočete samo, da se spor še zaostri.« Lahko si predstavlja, da bi se s Handkejem začela pogovarjati.

Potem bi sedela skupaj, mlajši v brezrokavniku, starejši s peresi na klobuku, dva, ki se nikoli nista rešila Balkana.

Pozor, samo brez lažnega sožitja! Javni spor o Petru Handkeju bo še trajal, prežet z jezo in zagrenjenostjo, dokler Handke decembra v Stockholmu ne bo dejansko prevzel Nobelove nagrade.

A če bi bila zgodba o Sašu Stanišiću in Petru Handkeju roman, bi morda imela kičast konec. 

© 2019 Der Spiegel

Govor Saše Stanišića

S temi besedami se je pisatelj Saša Stanišić ob podelitvi nemške književne nagrade odzval na odločitev Švedske akademije

»V mojem organizmu je 1200 miligramov ibuprofena. Ko mi boste pozneje čestitali, prosim, ohranite varnostno razdaljo. Imam vnetje ščitnice, ki ni prijetno. Danes mi ni uspelo odpreti niti zobne paste, moral sem jo prerezati, ker so me tako hudo bolele mišice. Res se brezmejno veselim te nagrade in bi se do razglasitve z veseljem osredotočal samo na to, kako zelo bi me osrečilo, če bi jo dobil.

A neka druga nagrada je zmotila to osredotočenost, in ta nagrada je nekoliko pomembnejša od moje. Podeljujejo jo na Švedskem, v Stockholmu. Dobil pa jo je nekdo, ki mi je rahlo zagrenil veselje nad mojo nagrado, zato vas prosim za odpuščanje, ker bom to kratko slovesnost izrabil, da se malce razburim. (ploskanje) Zaradi več kot 50 odstotkov nagrade.

Tako sem se odločil tudi zato, ker sem imel srečo in sem ubežal temu, česar Peter Handke v svojih besedilih ne opisuje. Za to, da danes stojim pred vami, ima zasluge resnica, ki je ta človek ni prepoznal in sega v njegova besedila iz devetdesetih let. Zdi se mi smešno, da si nekdo resnico, medtem ko trdi, da si prizadeva za pravičnost, razlaga tako, da ostaja samo še laž. Književnost tega pravzaprav ne bi smela početi.

Handke v svojem besedilu, ki govori o mojem rojstnem kraju Višegradu, med drugim pravi: »Milice, ki bose niso mogle storiti zločinov, ki so jih storile.« Teh milic in njihovega vodje – to je Milan Lukić in ta bo do konca življenja sedel za rešetkami zaradi zločinov proti človečnosti – ne omenja. Ne omenja žrtev. Pravi, da ni mogoče, da bi se ti zločini zgodili. A so se. Pretreslo me je, da je kaj takšnega nagrajeno. Nisem edini pretreseni, in to me veseli. Katoliška cerkev je Handkeju že čestitala. Katoliška cerkev mu je čestitala, čestitala mu je za priznanje onkraj politične korektnosti – katoliška cerkev! A to se pravzaprav ujema.

Tukaj stojim, da bi slavil drugačno literaturo. Slavim preostalih 50 odstotkov. Slavim Olgo Tokarczuk. Slavim književnost, ki sme vse in poskusi vse, tudi, da si za orožje v političnem boju izbere ravno jezik. Slavim literaturo, ki pri tem ni cinična, zlagana in iz nas bralcev ne dela bebcev, ko poetično zavije v laž, in to prostovoljno, dejstva, pri katerih pogori. Izrekam priznanje drugim avtorjem, izrekam priznanje Olgi Tokarczuk. Naj na koncu rečem še, da rad slavim književnost, ki opisuje čas, a ta čas ni bil nikoli takšen, kot Handke opisuje Bosno.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.