Stanka Prodnik

30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  TV

Kaj ima Slovenec s tem

Jonasova oddaja Kaj dogaja je obljubljala veliko, servira pa nam utrujene stereotipe iz moškega brloga

Morda največji stereotip je vključitev Tilna Artača v vsako oddajo v Sloveniji, ki želi biti duhovita.

Morda največji stereotip je vključitev Tilna Artača v vsako oddajo v Sloveniji, ki želi biti duhovita.
© TV Slovenija

Oddaja Kaj dogaja? Z Jonasom naj bi bil poznovečerni šov, kot jih gledamo uvožene iz ZDA: s širokim in provokativnim voditeljem, vložki nadarjenih komikov, obdelovanjem dnevnopolitičnih tem in nekaj glasbe. Marca letos sta ob začetku prve sezone oddaje Jonas in TV Slovenija obljubljala, da se bomo smejali in zamislili nad aktualnimi vprašanji. Super, saj nam na televiziji manjka razgledanih provokatorjev, ki bi nam v obraz servirali naša malomeščanska prepričanja. Tudi v drugi sezoni oddaje nam jih še vedno manjka. To soboto je bila največja fora oddaje Ljubljanski maraton oziroma, kot ga je opisal nad svojim prebliskom vidno navdušeni Jonas, »top športni dogodek v letu: plačaš 50 evrov, da lahko par ur laufaš po Ljubljani«. Za veliki vrhunec je hišni komik Tilen Artač imitiral Grego Skočirja iz benda Big Foot Mama, odpel je predelan komad Nisem več s tabo. Nekaj dobrega je bilo v tej imitaciji: dobili smo občutek, da če zdržimo do konca, bomo zdržali tudi 42-kilometrski tek. »Tec’, tec’, js sem za tabo. Tec’, tec’, tud če ne gre. Še zdej mi ni jasn, zakva to sploh delam. Če si Slovenc, pač sprašuješ se ne,« je sopihal med skakanjem pred sliko skupine maratoncev, mi pa smo se spraševali, kaj ima Slovenec s tem. A oddaja temelji na mimogrede navrženih stereotipih, med katerimi ima »Slovenci smo bedni« prav posebno mesto. Na temo spoštovanja državnih simbolov so tako ugotavljali, da večina otrok bolj pozna grb Barcelone kot grb Slovenije, vsak pravi Slovenec pa bo za praznik tako ali tako raje obesil sebe kot zastavo. Tako kot temu smo se lahko »krohotali« tudi segmentu, v katerem s pokvečenim glasom sinhronizirajo poslance. Ni bilo treba spremljati, kaj govorijo, saj je bilo, kot bi na veselici sedeli zraven največjega maherja, ki po štirinajstih janževcih stresa vice. Kot v skoraj vseh oddajah na nacionalni televiziji v zadnjih dvajsetih letih, ki so se trudile biti ravno prav provokativno duhovite in usekale ravno prav mimo. Gledalcu se včasih stoži po zlatih televizijskih časih Saše Hribarja, morda je to nostalgija, ampak, a ni bil HriBar res precej dobra oddaja?

Skoraj bi se nam še zaletelo, da v oddaji ni nobene ženske, kar bi bila krivica. Cel lasten segment ima namreč gospa Kljun, ki, seveda, pri frizerju govori trače. In tudi gostja je bila v soboto – Tanja Žagar. Te sorte oddaje so pogosto zanimive ravno zato, ker voditelj s kilometrino, kot jo ima tudi Jonas, zna izpeljati globok intervju tudi s popkulturniki. Pa je bilo le suhoparno. Pol časa je Jonas porabil za spomine na čase, ko je bila še mlada. Ostanek pa za poskus provokativnih vprašanj, na katera je dobil piarovske odgovore profesionalke. Pa še mimogrede je, verjetno sicer nevede, okrcala jamrajoči ton oddaje, ko je komentirala, da ona ne jamra, ker kam bi pa prišli. Nikakor ne drži, da oddaja v gledalcih ne vzbuja vsaj enega aktualnega vprašanja. Na primer: Ali v Sloveniji res nihče ne zmore delati dobre televizijske satire?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.