Je umetnika mogoče ločiti od umetnosti?

Morrissey v intervjujih nenehno podpira Brexit, izraža zadrt strah pred migranti ter kritizira multikulturalizem in "zmešano levico"

Morrissey, nekdanji frontman kultne zasedbe The Smiths, se že od devetdesetih naprej rahlo spogleduje z nacionalističnimi prepričanji – spomnimo se denimo skladbe The National Front Disco iz leta 1996 – v zadnjem desetletju pa se je naglo preobrazil v enega najbolj skrajnih desničarjev na glasbenem zemljevidu. Šestdesetletni glasbenik tako rekoč vsakič, ko odpre usta v katerikoli drug namen, kot je petje, zlomi nekaj src zvestih fenov benda The Smiths, pa naj gre za rasistične izgrede, podpihovanje sovražnosti do migrantov, pretenciozno slavljenje samega sebe ali javno podporo britanski skrajni desnici. Je eden tistih glasbenikov, ki vztrajno odpira večno vprašanje: je umetnika mogoče ločiti od njegove umetnosti? Zaradi pogoste frekvence njegovih ksenofobnih izpadov je na primeru Morrisseyja odgovor na to večno vprašanje iz dneva v dan jasnejši.

Glasbenik je sicer goreč, agresiven zagovornik veganstva, a iz njegovih izjav je očitno, da živalske pravice ceni bolj kot človeške: v intervjuju za časnik The Guardian je kitajski narod zaradi nehumane masovne proizvodnje mesa ozmerjal za "podraso", pozneje pa je očitke, da je rasist, zanikal in izjavil, da je ta "beseda zdaj že brez pomena, saj vsakdo ultimativno preferira svojo lastno raso" ter se ob tem vprašal: "Ali to pomeni, da smo vsi rasisti?" Morrissey je zadnje dni v svojih spornih dejanjih in izjavah začel presegati samega sebe. Sprva je veliko prahu dvignil s tem, da je na številnih televizijskih nastopih v podporo nacionalistični stranki For Britain nosil njihovo promocijsko broško, na nedavnem koncertu v Portlandu pa je prekinil z igranjem in zahteval, da varnostna služba iz občinstva odstrani protestnika, ki sta s transparenti nasprotovala britanski skrajni desnici. Morrissey v intervjujih nenehno podpira Brexit, izraža zadrt strah pred migranti ter kritizira multikulturalizem in "zmešano levico".

Na številnih televizijskih nastopih v podporo nacionalistični stranki For Britain nosil nosi njihovo promocijsko broško, na nedavnem koncertu v Portlandu pa je prekinil z igranjem in zahteval, da varnostna služba iz občinstva odstrani protestnika, ki sta s transparenti nasprotovala britanski skrajni desnici. 

S kontroverznimi izjavami, ki so pogosto povezane z njegovimi političnimi nazori, ustvarja precej medijske pozornosti, a z njimi hkrati dobiva tudi mnogo nasprotnikov: številni dolgoletni oboževalci Smithsov načelno bojkotirajo njegovo glasbo; Spillers Records, najstarejša prodajalna plošč na svetu, je njegovo glasbo za vselej umaknila s polic; zaradi številnih pritožb potnikov so s postaj Liverpoolske podzemne železnice odstranili plakate, ki promovirajo Morrisseyjevo (kritiško spljuvano) ploščo priredb California Sun.

A to so zgolj kaplje v oceanu zgroženih odzivov na Morrisseyjeve kontroverzne podvige, glasbenik pa svoje občinstvo polarizira tudi takrat, ko ni političen: na nedavnem koncertu v Los Angelesu je v "merch šotoru", trgovini s promocijskim blagom, poleg svojih albumov prodajal tudi številne ikonične plošče kultnih glasbenikov, denimo Alladin Sane (David Bowie), Transformer (Lou Reed), Raw Power (Iggy Pop & The Stooges) in Horses (Patty Smith). Ker je ovitke vinilk krasil Morrisseyjev avtogram, si jih je drznil prodajati za nesramne vsote. Čeprav Morrissey pri ploščah, ki jih prodaja na svojih koncertih, nima nikakršnih avtorskih zaslug, jih brezbrižno podpisuje in prodaja po tristo ameriških dolarjev. Predrzna gesta jasno odraža njegovo pretenciozno samovšečnost, mnogi spletni kritiki pa se ob tem bizarnem pripetljaju šalijo, da plošča s tem, ko jo podpiše Morrissey, na vrednosti ne pridobi, temveč jo izgubi. Poleg omenjenih plošč pa Morriseyjev nabor promocijske robe ponuja tudi majice z napisom "Fuck The Guardian", torej "Jebeš The Guardian" – časopis, ki ga kontroverzni avtor opisuje kot "glas vsega, kar je narobe in žalostno v sodobni Britaniji".

00eEGxrgYT4