LP

6. 1. 2020  |  Kultura

Kaj je narobe s svetom, v katerem je vse prav?

Glasbena drama Karaoke se ukvarja z imperativom sreče in uspeha, ki nam ju narekuje sodobna družba

Karaoke

Karaoke
© Peter Giodani / MGL

»Ime mi je Peter. Vzel sem Črva. V vsakem trenutku sem osredotočen. Preveva me izpolnjujoče in vseprežemajoče zadovoljstvo. Ljudje, ki jih srečujem, me navdihujejo in bogatijo. Glavo imam polno svežih zamisli. Spet veliko pišem. Moje misli so jasne in svetle. Pišem o prelepi naravi, ki me obdaja. Pišem o prelepih ljudeh, ki me obkrožajo. Pišem o tem prelepem svetu, kjer na obrazih ljudi vselej sije sonce. Odkar sem očrvičen, imam vedno dovolj časa. Zdaj lahko postorim vse, kar si zamislim, obenem pa imam več časa za svoje drage kot kadar koli prej. Tudi za meditacijo in vsakodnevna miselna razpredanja se vedno najde čas. Ponoči sanjam najčudovitejše sanje; v njih potujem v druge svetove, tam srečujem sorodne duše. Ob jutrih radosten podoživljam in si razjasnjujem pomenljiva sporočila svojih noči. Lahkoten sem in gibek in svež. Raven. Gladek. Lep.«

Pogled v prihodnost, v svet, v katerem ni nič narobe. Ljudje so zadovoljni, učinkoviti, zdravi, odrešeni negativnih čustev – vse to zato, ker so vzeli Črva, drogo, ki odpravi strah, dvom, slabo samopodobo, razvade in odvisnosti. Utopično? Morda. A tako kot roman Krasni novi svet Aldousa Huxleya, kjer se ljudje prihodnosti zadevajo s somo, drogo, ki uravna, odstrani njihova čustva, da jih ne bi motila pri produktivnosti, je tudi glasbena drama Karaoke Jureta Novaka pravzaprav distopija, katere glavni elementi – v gledališkem listu k uprizoritvi zapiše dramaturginja Anja Krušnik Cirnski – so svarilo pred prihodnostjo, fiktivna totalitarna oblast, škodljiv tehnološki razvoj, posledično pa uničenje posameznika; glavna ideja je prikaz sistema, katerega namen je ljudi razosebiti, spremeniti v stroje. V baru s karaokami se po naključju sreča trojica, ki Črva še ni vzela: Peter, nekoč novinar, ki je izgubil delo, ker je želel pisati tudi o neprijetnih stvareh, ki jih komformistična družba, omamljena s Črvom, ne želi videti; Timotej, ki ima težave z agresijo in Klara, zaposlena ženska, žena in mati, ki si za razliko od sina in moža ne upa vzeti Črva, ker jo je »strah, če si potem ujet. Od znotraj.«

Ljudje so zadovoljni, učinkoviti, zdravi, odrešeni negativnih čustev – vse to zato, ker so vzeli Črva, drogo, ki odpravi strah, dvom, slabo samopodobo, razvade in odvisnosti.

Bar s karaokami trem posameznikom, ki so še vedno ljudje z vsem spektrom čustev, tako dobrih kot slabih, ne le srečni roboti, vsaj za nekaj časa ponudi enega redkih prostorov, kjer še lahko izrazijo sami sebe. Zakaj ravno karaoke? Kot v gledališkem listu pojasnjuje publicist Nenad Jelesijević: »Karaoke nas sproščajo s svojo predvidljivostjo. Preprosto sledimo premikajočemu se besedilu na zaslonu in pojemo. Zmotiti se ne moremo, smo na varnem, čeprav smo v domišljijskem svetu, v zavetju pop pesmi, ki jih imamo radi in jih bomo znali zapeti, tudi če ne pojemo prav dobro.« In še: »Čeprav same po sebi zagotavljajo zgolj zabavo, lahko sprostijo neki emancipatorni naboj. Med (skupnim) petjem, ki učinkuje kot povezovalni užitek, se sproščajo psihološke zavore, posamezni nastopi soustvarjajo vzdušje odprtosti (neke potencialnosti), pri čemer poistovetenje priložnostnih pevcev s slavnimi izvajalci popularnih pesmi prispeva k demistifikaciji zvezdništva. Vse to odpira polje možnega v nemogočem oziroma možnost uresničitve naše ultimativne želje: osvoboditi se.« V primeru distopičnega sveta, ki ga gledamo v Karaokah, gre za kratkotrajno osvoboditev iz okolja, kjer vlada imperativ navidezne sreče.

Karaoke svoje sporočilo posredujejo prek dialoga in songov, akcije in humorja ter s sprevračanjem nekaterih zakonitosti mjuzikla. Slavnostna premiera predstave bo v petek, 10. januarja, na mali sceni MGL.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.