Upor proti izkoriščevalski lokalni zadrugi

Zgodba o neodvisni in pogumni ženski, ki se postavi po robu izkoriščevalski lokalni zadrugi

V Kinodvoru bo od 19. februarja dalje na ogled islandski film Mleko v režiji Grímurja Hákonarsona, ki se po filmu Ovna vrača s tiho himno ženskemu pogumu, ki jo prevevata značilni islandska preprostost in iskrenost. Gre za navdihujočo zgodbo o preprosti kmečki ženski ki se zoperstavi krivicam in neenakopravnosti v prevladujoče moškem svetu. 

Inga in njen mož skupaj vodita kmetijo v odmaknjeni islandski vasi, kjer se preživljata s pridelavo mleka. Ko Inga zaradi tragične nesreče postane izgubi moža in prevzame vodenje globoko zadolžene kmetije, se zanjo začne križev pot. Vsemogočna lokalna zadruga pod moškim vodstvom se ji trudi na vsakem koraku zagreniti življenje. V želji, da bi opozorila na storjeno krivico in nepravilnosti ter korupcijo, ki vlada v zadrugi, poskuša prepričati okoliške kmete, da bi se ji pridružili pri uporu. A kaj kmalu ugotovi, da bo, če bo želela živeti tako, ko si je zamislila, ta boj morala izbojevati sama.

"Film Ovna je pripovedoval o dveh odtujenih bratih. To je bila zgodba o družini, Mleko pa govori bolj o družbi. Prikazuje politično realnost zelo specifične regije skozi zgodbo o Inge, ženski, ki je izgubila moža in ki med doživljanjem vseh stopenj žalovanja sklene, da se bo uprla pokvarjenemu podjetju, ki izkorišča njo in vso skupnost. Posneti sem hotel film o posamezniku, ki se odloči spremeniti družbo.  Zanima me, kako se spreminja islandsko podeželje.  Tradicionalno kmetijstvo je ogroženo in bogataši iz mesta prihajajo na podeželje na počitnice. To je pravzaprav glavna tema mojih filmov: stare islandske vrednote proti kapitalizmu in moderni družbi.  Islandsko agrikulturo obvladujejo moški. A v zadnjem času ženske vse bolj stopajo v ospredje in prevzemajo vodenje kmetij. Nekateri moški to še vedno težko sprejemajo. To je druga plast zgodbe: ženska, ki išče svoj prostor v zelo moški družbi", je zapisal režiser.

Grímur Hákonarson je leta 2004 diplomiral na praški akademiji FAMU. Pozornost je vzbudil že z diplomskim filmom Slavek the Shit: z njim se je leta 2005 uvrstil v sklop Cinéfondation na filmskem festivalu v Cannesu, osvojil pa je še dvanajst festivalskih nagrad. Njegov naslednji film Bræðrabylta je leta 2007 doživel premiero na festivalu v Locarnu, na festivalih po svetu pobral kar petindvajset nagrad in velja za enega najuspešnejših islandskih kratkometražcev. Leta 2010 je posnel celovečerni prvenec Kraljestvo senc (2010), pet let kasneje pa komično dramo Ovna, zgodbo o dveh odtujenih bratih, ki mu je poleg številnih drugih priznanj prinesla nagrado za najboljši film v canski sekciji Posebni pogled in glavno nagrado vodomec na ljubljanskem Liffu.

oDGNrTTkDQg