Emma

Čas deklištva.

Ko gledate Emmo, ekranizacijo romana, ki ga je pred mnogimi leti napisala Jane Austen (njen zadnji roman), imate občutek, da gledate kako prestižno Netflixovo serijo. Film, sicer prvenec Autumn de Wilde, ameriške fotografinje in režiserke glasbenih spotov (The White Stripes, Spoon ipd.), teče namreč gladko in sladko, duhovito in igrivo, lahkotno in muzikalično, že kar frivolno in samoumevno, prežeto z zgovornostjo hormonov, večnim soncem, pastelnimi barvami in brezhibno kostumirano brezčasnostjo – imerzivno. Romantične intrige, male zarote, taktične igre, plesi emocij in nesporazumi sicer tleskajo in pikajo in bodejo in prasketajo, a se obenem zibljejo tako elegantno in ležerno, kot da se jim nikamor ne mudi, ker bodo razrešeni šele v šestem ali osmem delu. Emma Woodhouse (Anya Taylor-Joy) šteje šele 20 let, toda ima se za kraljico ženitnega posredništva, saj je prepričana, da lahko pravo dekle vedno poveže s pravim fantom. Včasih ji uspe, včasih pa ne. Harriet (Mia Goth), svojo naivno družabnico, skuša povezati z vikarjem Eltonom (Josh O’Connor), kar se ne konča dobro.

Razlog več, da ji prijatelj George Knightley (Johnny Flynn) vse to ženitno posredništvo – vse te male emocionalne manipulacije, vse te orkestracije strasti, vse te montaže erotičnih atrakcij – odsvetuje. Ironija je kakopak v tem, da se skuša Emma romantično povezati s fantom, ki ni “pravi” zanjo (četudi se piše Churchill!), obenem pa spregleda, da ta, ki je zanjo “pravi” ( ja, Knightley), ves čas stoji zraven nje. Emma ostane Emma – brez popolne preobrazbe. Autumn de Wilde pač Emme ne modernizira – to ni ne njen Nimaš pojma niti njen Čas deklištva. Toda le navidez: Emma namreč romantične odnose in ljubezenske afere režira tako vneto, tako pretkano, tako domiselno in umetniško tako prefinjeno (“Na svetu ni nič bolj zabavnega”, pravi), da je povsem jasno, kaj bi postala, če bi živela danes – filmska režiserka. Greta Gerwig. Ali pa Autumn de Wilde. Ženska na začetku 19. stoletja ni mogla biti režiserka. Dlje kot markiza de Merteuil, velika manipulatorka iz de Laclosovih Nevarnih razmerij, ni mogla. Ne, Emma, ki s svojo “režisersko” kariero presega svoj čas, ne potrebuje “modernizacije” – #MeToo je bila že na začetku 19. stoletja. Poleg tega pa ima povsem prav – to je družba, v kateri vsi igrajo svoje vloge. Vsak ve, kaj sme in česa ne. Vsak ve, kaj mu pripada in kaj ne. Vsak ve, koga lahko ljubi in koga ne. In tudi ko zgreši, ko torej spari osebi, ki ne pašeta skupaj, se zdi le, da je v vlogo postavila napačnega igralca ali igralko oz. da je igralcu ali igralki dala napačno vlogo. Miscasting! Saj veste – George Clooney kot Batman. Nič – rojena režiserka. Zato tudi ve: dobra igralka lahko dobro odigra tudi napačno vlogo. Sissy Spacek kot Carrie.