Nenadna priljubljenost biografskih stripov

Pisalo se je leto 1980, ko je začel ameriški stripar poljskega rodu Art Spiegelman izdajati serijo zgodb o očetovem življenju. Življenjepis govori o drugi svetovni vojni, med katero so poljski »prašiči« ob pomoči nemških »mačk« lovili poljske Jude z mišjimi glavami. Miši je uporabil, »ker so žrtve deratizacije po navadi glodavci«. Tako kot so bili Judje žrtve holokavsta. Kritiki so bili nad knjigo navdušeni tudi zato, ker je ponudila zmes več žanrov. Maus je hkrati življenjepis, zgodovinski roman in avtobiografija. Serija se je končala leta 1991 in že naslednje leto postala prvi stripovski roman, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado. S tem je Maus zbudil pozornost svetovne javnosti in povečal priljubljenost biografskih stripov; ti so se zadnja leta, s 30-letno zamudo, začeli uveljavljati tudi pri nas. V Sloveniji se je podobno zgodilo s stripom Ivan Cankar: Podobe iz življenja scenarista Blaža Vurnika in risarja Zorana Smiljanića. Na Slovenskem knjižnem sejmu je strip leta 2018 prejel nagrado knjiga leta in to je gotovo pripomoglo k hitri razprodaji. Delo je do danes že doživelo ponatis. Nagrade morebitnemu bralstvu sporočajo, da je kakovost posameznega dela potrdila strokovna javnost, torej je vredno prostora v domači knjižnici vsakega posameznika.

Stripovski življenjepisi niso nujno poenostavitve izvirnih del, ampak so umetniška dela z risarsko in besedilno avtorsko noto.

Strip o Cankarju je verjetno ena od takšnih knjig in hkrati ena od najboljših umetniških stvaritev, ki so nastale ob stoti obletnici njegove smrti. Prav tako kot pri Mausu gre tudi pri Cankarju za zmes življenjepisa, kolaža njegovih literarnih del in zgodovinskega dogajanja. Hkrati pa ponuja vpogled v pisateljevo fiktivno intimo, ki jo sam delno razgrinja v izpovednih proznih delih. Cankar pač ni nastopil v nobenem resničnostnem šovu, da bi lahko, ko govorimo o njegovem osebnem življenju, povsem zadovoljili sodobni voajerizem. Zoran Smiljanić sicer pravi, da je popoln stripovski junak že zato, ker je »bil ekscesen, strasten, ognjevit, konflikten«. Vendar strip kljub Cankarjevim značajskim lastnostim verjetno ne bi dosegel takšne priljubljenosti, kot jo je, če ne bi šlo za pomembno osebnost domače književnosti. Življenjepisi namreč za uspeh potrebujejo vsaj en zanimiv vidik življenja, ki se od našega po navadi razlikuje ali pa mu je tako podobno, da se ubada z enakimi težavami. Cankar je na primer v današnjih časih razumljen kot slavna osebnost, čeprav je živel v nekem drugem zgodovinskem obdobju. Torej ima že dve lastnosti, vredni zanimanja.

Odstiranje skrivnosti nekega drugega časa je bilo pomembno tudi pri prodaji Mausa. Art Spiegelman je v nekem intervjuju dejal, da »se do takrat, ko sem začel izdajati Mausa, vsaj v ZDA ni prav veliko govorilo o tem, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno«. Ko je o tistih težkih časih spregovoril v resnični zgodbi o očetu, je ljudem približal in s tem utelesil nepredstavljive zgodovinske podatke o številu mrtvih v koncentracijskih taboriščih. Predvsem pa je dosegel, da se je o lagerjih ponovno začelo govoriti v osrednjih medijih. Podobno je Marjane Satrapi leta 2000 v avtobiografskem stripu Perzepolis svetovni javnosti predstavila otroštvo v časih islamske revolucije v Iranu. Pogled skozi otroške oči je stripu na Zahodu zagotovil še dodatno vrednost, čeprav je bila njegova vsebina sicer zgodovinsko in kulturno oddaljena. Podobno, a manj kritično in bolj humorno naivno se je opisovanja otroštva lotil Riad Satouff v Arabcu prihodnosti. Ko je bil otrok, je živel na francoskem podeželju, v Gadafijevi Libiji in Asadovi Siriji. V slovenščino imamo žal preveden le prvi del, v Franciji so izšli že trije. Imamo pa v popolnosti prevedeno tridelno sago o še enem dečku, ki je prišel na francosko govorno območje iz neke druge države, le da ta leži še bolj proti vzhodu, deček pa v Belgiji ostane do odraslih let. Gre za Medeno kožo Jung-sik Juna, ki poleg kulturnih raznolikosti obravnava še večno iskanje identitete. Medena koža sodi med prevedena stripovska dela, ki so izšla, še preden so se v zadnjih petih letih v Sloveniji začeli na veliko risati biografski stripi.

Privlačnost takšnih zgodb Peter Bagge, avtor stripovskega življenjepisa ameriške antropologinje in filmarke Zore Neale Hurston, pripisuje temu, da so »stripovski spomini verjetno uspešnejši od življenjepisov, ki smo jih brali v preteklosti, ker je že sama ilustracija zgodba zase«. Vsak avtor zato z risbo ustvari še »svojega« Marxa, »svojega« Einsteina ali »svojo« Roso Luxemburg; o njej lahko beremo tudi v slovenščini, v stripovskem romanu Rdeča Rosa. Zaradi pozitivnega trenda, ki je končno dosegel naše kraje, lahko v resnici beremo še življenjepise pesnika in glasbeniku Nicka Cava, atletinje Samie Yusuf Omar, šansonjerja Léa Ferréja in njegove opice, Titovega nasprotnika oziroma očeta Nine Bunjevac, preživelega striparja iz Charlieja Hebdoja Luza in še koga. V medijih pa so se že pojavljale negativne pripombe v zvezi s tiskanjem stripovskih življenjepisov. Nekateri učitelji se bojijo, da bodo učenci namesto domačega branja raje prebrali na primer strip o Cankarju kot njegova dejanska dela. Pa čeprav je ravno Cankar odličen primer avtorja, za katerega bi bilo bolje, da bi se z njim seznanjali šele ob koncu šolanja. A če Ivana za zdaj pustimo ob strani, gre pri negativnem odnosu do stripovskih življenjepisov pravzaprav za nepoznavanje stripovske umetnosti nasploh, saj v šolah o njej tako rekoč ne poučujejo. Zato lahko včasih še vedno beremo nepoznavalske kritike, kot jo je pred kratkim za MMC napisala profesorica razrednega pouka Jožica Frigelj: »Danes se z največjim uspehom kitijo ravno te, poenostavljene verzije besedil: Garfield, Matematika v stripu, Cankar v stripu, Ustava v stripu ... Očitno nis(m)o več zmožni poglobljenega branja. Niti se ne smemo čuditi skrb zbujajoči skromnosti besedišča in vse prepogostemu komuniciranju mladih v mešanici slovenskih in angleških izrazov ali celo kar s piktogrami.« Pri čemer sta Garfield in Cankar v stripu nekako tako primerljiva kot Telebajski in Matrica.

V stripu o Cankarju najdemo na primer tudi odlomke izvirnih Cankarjevih besedil. Marsikateri drug življenjepis ali strip drugega žanra pa je posebno avtorsko delo, torej umetnostno besedilo, nastalo prav z namenom upodobitve v stripu. Ni nujno, da gre za priredbo besedila, ki že obstaja. O besedilu je treba še dodatno premisliti, ker v stripu navadno ni potrebnega toliko opisovanja kot v knjigi, saj marsikaj pokažemo z risbo. Stripovski scenarij je zato pač ena od oblik literarnega pisanja, tako kot so to še dramska besedila, kratke zgodbe ali kaj drugega. Scenariji različnih stripov se tako razlikujejo, da so nekateri res na ravni visokega umetniškega besedila, spet drugi se ukvarjajo samo z opisom videnega – saj je strip lahko tudi nem – ali pa so napisani v slengovski govorici in namenjeni najstnikom. Verjetno je ravno nepoznavanje stripa kot samostojne umetniške zvrsti, zaradi česar se po pomenu degradira na raven šunda, eden od razlogov, zakaj v Sloveniji še vedno ni javnih projektnih razpisov, posebej namenjenih stripom in ne knjigam na splošno.

Na Hrvaškem ministrstvo na primer prek razpisa »financira dva do tri stripe na leto«, kot je povedal hrvaški stripar Dubravko Mataković. Manko razpisov pa je še eden od razlogov, zakaj so se v zadnjem času pojavili številni domači življenjepisni stripi. Biografije lahko financirajo javne institucije, ki se ukvarjajo z zgodovino, kot je na primer zgodbo o pesniku in vojaku iz prve svetovne vojne Franju Malgaju risarja Gašperja Krajnca in scenarista Marijana Pušavca finančno podprl Muzej novejše zgodovine Celje. Fiktivni življenjepis Spomini in sanje Kristine B. Zorana Smiljanića in Blaža Vurnika pa so založili Muzej in galerije mesta Ljubljane. Seveda ne nastanejo vsi stripi tako, vendar je vedno več avtorjev, ki se za življenjepisne stripe odločajo tudi iz teh razlogov. Predvsem so glavne osebe v njih književniki ali vojaki, včasih celo oboje.

Naš Maister, pravkar izdani strip Damijana Stepančiča in scenarista Mihaela Glavana o Rudolfu Maistru, je že tak primer, ki drugače od podobnih stripov tako rekoč ne uporablja naracije pripovedovalca. V njem pa najdemo kar nekaj Maistrovih stihov. Vojak in pesnik je bil tudi Ivan Cankar pa že opisani Franjo Malgaj in tudi Ivan Rob, ki ga je ustripil in uglasbil Martin Ramoveš. Rob je verjetno najmanj znan od omenjenih, ampak prav biografski strip je eden od mogočih načinov, kako z neznano osebnostjo in njenim delom seznaniti javnost. »Meni ga je predstavil oče, ko mi je pokazal neko njegovo pesem. Potem sem pozabil nanj, ga na novo odkril in se odločil, da bom narisal strip o njem. Ker rad rišem stripe in hkrati rad ustvarjam glasbo, sem se pač odločil narediti oboje.« Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič sta od mrtvih v stripu obudila tudi Almo M. Karlin, prvo slovensko svetovno popotnico. Isti scenarist je z Zoranom Smiljanićem spomnil na zgodbo Tonija Mrlaka, nesrečnega pilota helikopterja, ki je med osamosvojitveno vojno strmoglavil v Rožni dolini.

Nekaj podobnega bodo verjetno poskusili z življenjepisi, ki naj bi bili v pripravi, kot so tisti misijonarja Frederika Barage, politika Edvarda Kardelja in filantropske psihiatrinje Anice Mikuš Kos. Jezusovega življenja, ki se ga je v Tolpi mladega Ješue lotil Tomaž Lavrič, ni treba dodatno predstavljati, saj je (tudi) v popularni kulturi vseprisotno. Ravno zato se ga je avtor najbrž lotil povsem drugače, kot smo vajeni – z bolj znanstvenega in življenjskega zornega kota, v skladu s katerima je zanikal, da bi bil Jezus božji sin. Znanstveniki sicer za zdaj še niso zelo prisotni v svetu domačega biografskega stripa. Da pa se nekaj dogaja tudi na tem področju, so dokazali dijaki Gimnazije Jurija Vege, ki so lani jeseni pri pouku obravnavali naravoslovca in zdravnika J. A. Scopolija in stripe na temo njegovega življenja izdali v publikaciji. Kot pri večini biografskih stripov je dodana spremna beseda. Poleg tega so takim stripom pogosto dodane razlage pojmov, imen ljudi ali krajev, zato lahko resnično govorimo o bogatenju domačega zgodovinskega spomina. In ker je treba za zgodovinsko natančnost podrobno raziskati slikovno gradivo, ki jasno predstavi okolje, obleke in videz nekega časa, lahko celo trdimo, da stripovski življenjepis ni »poenostavljena verzija besedil«, ampak nadgrajena.