»Vojni« izgubarji

Desetino slovenskega delovno aktivnega prebivalstva sestavljajo samozaposleni. V ta status jih je z leti prisilila prekarizacija. Kljub temu so na prostem trgu še nekako poskrbeli za svojo blaginjo, če so le opravili dovolj delovnih ur. Med epidemijo pa bo največja luknja zazevala prav v njihovih denarnicah.

Samozaposleni dobijo na mesec zgolj toliko prihodka, kolikor ga zaslužijo z delom. Zaslužek ni vnaprej zagotovljen in je odvisen od količine dela, ki ga posameznik opravi. Če ne more delati, dohodka ni. Bolniška odsotnost prav tako ni plačana, če ni samozaposleni zaradi bolezni doma več kot 30 delovnih dni. Kljub temu mora vsak mesec sam plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine. Zaradi tega približno četrtina samozaposlenih v kulturi živi pod pragom revščine, čeprav prevladuje javno mnenje, da so ravno »kulturniki« tisti samozaposleni, ki so prisesani na državni sesek. Seveda obstajajo samozaposleni, ki jih je v takšno vrsto zaposlitve prisililo podjetje, v katerem delajo, da bi državi plačalo manj prispevkov, vendar so ti v manjšini. Nekateri od njih bodo tudi med epidemijo dobili pavšalno plačo. Težava se pojavi pri vseh samozaposlenih, ki niso fiktivno zaposleni pri podjetjih in dela ne morejo opravljati od doma, kot to deloma lahko počnejo na primer prevajalci, programerji, ilustratorji in podobni. Tisti, ki morajo delo opravljati na terenu ali v stiku z ljudmi, so trenutno brez zaslužka. Mednje sodijo delavci v turizmu, gostinstvu, storitvenih dejavnostih (kot so frizerstvo, masaža, promet, trgovina, zasebno zdravstvo ...), športu in kulturi ter še kdo.

Če hočem preživeti nadaljnja dva do tri mesece, lahko dajem denar samo še za dajatve.

Zmanjšanje prometa in s tem zaslužka je bilo, po besedah samozaposlenega turističnega vodnika Tineta Aćimovića, čutiti že konec januarja, sploh pri vodnikih, ki so delali z gosti iz Azije. Takrat so prišle prve odpovedi potovanj in ogledov. »Ko je bila na Kitajskem epidemija na vrhuncu, so se odpovedi začele kar vrstiti. Ko Italijani niso zajezili virusa, pa so se začela odpovedovati tudi potovanja, ki naj bi bila šele septembra.« Zato se Aćimović pripravlja, da do jeseni ne bo imel nobenega turističnega vodenja, čeprav so mu za zdaj odpovedali samo dve vodenji, potovanja do začetka maja pa so še zamrznjena. Sprašuje se, ali bodo ljudje do jeseni sploh že lahko potovali v skupinah in ali si bodo potovati upali. Pravi, da so predvsem Američani takšni, da se, drugače od Evropejcev, hitro prestrašijo in dolgo nočejo potovati v državo, za katero so prebrali, da je bila v njej epidemija. »Po mojem se bodo potem začela vzpostavljati bolj individualna potovanja iz sosednjih držav – taki gostje pa ne najemajo turističnih vodnikov. Mislim, da lahko pred jesenjo kar pozabimo na potovanja. Zame osebno to pomeni, da se bom obrnil za pomoč na starše ali da bom dobil nadomestilo od države ali da bom moral poiskati drugo službo. Pri 35 letih se seveda nočem več obračati na starše za pomoč. Ker imam pester življenjepis, imam k sreči tudi tri leta izkušenj iz oglaševanja, kjer sem bil prav tako samozaposlen, saj zaposlen v življenju še nisem bil. Bolj me je strah, da služb ne bo, ker jih bomo vsi iskali.« Ker je samozaposlen, se mu ponuja tudi možnost, da s. p. za obdobje, ko traja epidemija, zapre, vendar to pomeni, da mu v tem času ne bo tekla delovna doba in ne bo imel zavarovanja, mu pa vsaj ne bo treba plačati davka.

V državni zbor je bil že vložen predlog interventnega zakona o samozaposlenih, ki pa ni upošteval vseh navedenih dejavnikov, na kar redno opozarja Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Zakonodajalce so pograjali že zato, ker predlog zakona, ki ob širjenju virusa predvideva subvencioniranje čakanja na delo doma in v nekaterih primerih karanteno, ne upošteva samozaposlenih, ki so prav tako gospodarski subjekti. Za gospodarski resor tudi v novi vladi skrbi Zdravko Počivalšek in zakona o samozaposlenih se je lotil z dodajanjem dopolnil k precej luknjičastemu prvotnemu predlogu. Med drugim je bil kot eden od ukrepov predlagan odlog plačila prispevkov za samozaposlene, kar na dolgi rok pomeni zgolj zadolževanje in ne pomoči. Negotovost bivanja in socialna ogroženost bi se tako le še povečevali, saj tudi v mesecih, ko bi samozaposleni plačilo lahko odložili, ne bodo dobivali prihodkov. Na ministrstvu naj bi menda razmišljali o financiranju 40-odstotnega nadomestila plače. Predlog je že vložila tudi stranka Levica – predlaga 100- ali 50-odstotno oprostitev plačila obveznih prispevkov za socialno varnost, odvisno od višine zaslužka. Upravičenost naj bi se preverila za nazaj prihodnje leto ob obračunu dohodnine. Na seznam je med drugim uvrstila predlog iz Apela vladi RS za pomoč samozaposlenim (podpisujejo ga prizadeti posamezniki in stanovske organizacije samozaposlenih) za zagotovitev možnosti dodelitve socialne pomoči in možnosti, da bi samozaposleni z oskrbovanimi družinskimi člani prejeli pomoč v obliki otroškega dodatka, kot ga dobi zaposleni z minimalno plačo.

Obstajajo namreč tudi samozaposlene matere samohranilke, kot je Natalija Kocjan, ki dela v gostinstvu. Je samostojna podjetnica in pri njej je zaposlena ena delavka. Doma ima dva otroka, ki se še šolata. Promet v gostinskem lokalu v vaškem okolju je zaradi rednih strank reden. Na začetku tedna je morala lokal, ki ga najema eno leto, povsem zapreti. Načrta za prihodnost za zdaj še nima. Za odlog plačila prispevkov pravi, da ji ne bi prav nič pomagal, ker bi morala tako ali tako plačati prispevke za tekoči mesec in še vse za nazaj. »Ne vem niti, ali lahko, ker sem s. p., sploh dobim posojilo, verjetno je to skoraj nemogoče.

Za kaj takega bi morala imeti ogromno prometa, zdaj pa lahko le upam, da se me bo kdo usmilil. Če bi bilo mogoče, bi si želela vsaj možnosti obročnega plačila.« Na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo pravijo, da se bodo lahko od konca marca podjetniki zadolževali tudi pri državi, ne le pri bankah.

Natalija je samozaposlena, ki dela ne more opravljati doma. Nanjo in na njej podobne opozarja drugi del poziva samozaposlenih vladi, ki je v obliki peticije zbral že več kot deset tisoč podpisov. V drugem delu je zapisan predlog, da bi lahko za pomoč zaprosili tisti, ki so v preteklem mesecu zaslužili manj, kot znaša neto minimalna plača. Država naj bi torej namenila pomoč v obliki pokritja te razlike. Zdi se, da so doma in po Evropi samozaposleni v kulturi za zdaj najbolje organizirana skupina samozaposlenih posameznikov.

Tine Aćimović še ne ve, ali se bo za pomoč obrnil na starše, dobil nadomestilo od države ali pa poiskal drugo službo.

V Nemčiji jim je vlada že obljubila pomoč, podjetjem in posameznikom naj bi namenila sto milijard evrov. Pri nas se samozaposleni za zdaj poskušajo znajti drugače, da bodo preživeli vsaj na kratki rok, saj jim država še ni prisluhnila. Eden takih je Mato Marinček, večino časa redni zunanji sodelavec javnega zavoda Kino Šiška, kjer skrbi za oblikovanje zvoka in tonsko tehniko. Odkar je zavod od občine dobil odlok, da mora prireditve opustiti, je moral nehati delati tudi Marinček. »To mi pomeni manko približno 80 odstotkov prihodka. Na srečo doma poleg tega ustvarjam še umetnine in upam, da v teh časih kakšno prodam.« Sodi med tiste samozaposlene v kulturi, ki si morajo prispevke za socialno varnost plačevati sami, zato mora skupno plačati okoli 400 evrov prispevkov na mesec, temu pa sledi še plačilo davka od dohodka. »V Šiški so nam rekli, da verjetno še ves april ne bo dela, to pa dejansko pomeni dva meseca brez prihodka, vendar bomo videli sproti. Na srečo živim v svojem stanovanju, ampak to še vedno pomeni, da moram poleg prispevkov in davka plačati tudi položnice.« Podobno ugotavlja Lili Vučković, umetnica, ki trguje z unikatnimi izdelki. Prostore trgovine si deli s prav tako samozaposleno mamo, ki ima papirnico. Prodajni prostor je vir edinega prihodka obeh. »Če hočem preživeti nadaljnja dva do tri mesece, lahko dajem denar samo še za dajatve. Z današnjimi prispevki in višanjem teh ter DDV, ki ga je treba plačati, ne ostane veliko prihrankov. Če bo epidemija kratkoročna, se bo že dalo nekako ‘poštukati’, če bo trajala mesec ali dlje, pa je odlog plačila brezpredmeten in bi država morala poskrbeti za odpis dajatev vsaj za kak mesec.« Ker je trgovina lokalna, pravi, je odvisna od strank, ki vanjo prihajajo, da lahko izdelke vidijo v živo, jih poskusijo, potipajo, kaj vprašajo. »Prek spleta je težje prodajati. Mogoče bom poskusila narediti kake delavnice prek spleta v zaprtih skupinah, da se vsaj nekaj ustvarja. Vendar ljudje zdaj, ko je vse zaprto, ne bodo mogli priti niti do materiala, tudi dobava za trgovine je omejena.« Vseeno bo poskusila z delavnicami, da omili stoodstotno izgubo, ki jo je pretrpela ta teden. Finančna uprava ji je do zdaj omogočila le, da zahteva spremembo višine mesečnega ali trimesečnega obroka akontacije dohodnine zaradi znižanja davčne osnove v tekočem letu glede na preteklo obdobje. Ob vložitvi primernih dokumentov prek spletnega portala mora navesti še konkretne razloge, zaradi katerih zaproša za znižanje davčne osnove.

Na spletu se pojavljajo tudi predlogi za znižanje stroškov prodajaln, gostinskih obratov, telovadnic, kulturnih prostorov in salonov, omenjajo odpravo naročnine za SAZAS, IPF, ZAMP in RTV za en mesec oziroma po potrebi. Nekateri razmišljajo o odpovedi komunalnih storitev za ta čas, saj v času zaprtja ne bodo proizvajali odpadkov.

Vizažistka Tanja Vojnović je ena od številnih samozaposlenih v storitvenih dejavnostih. Delo sicer lahko opravlja na terenu, recimo na poroki ali filmskem oziroma fotografskem prizorišču, če je za projekt to potrebno, in ne izključno v salonu, vendar je v zdajšnjih razmerah tudi to onemogočeno. Strank zaradi skrbi za varnosti ni. Snemanja so odpovedana, ker so meje zaprte, ne more na delo v tujino, poroke so odpovedane ali prestavljene na poletje. Skrbi jo za samozaposlene, ki se ukvarjajo s posameznimi projekti. Saj so ostali, če je bil projekt odpovedan, brez edinega dohodka, ki ga imajo. »To so ljudje, ki delajo vse dni in so zdaj ostali brez vsega. Za ljudi, ki delajo v salonih, so tu poleg prispevkov še najemnine za salone, ne le za stanovanje. Če bo epidemija trajala ves mesec, se bo treba znajti. Eni imajo pomoč partnerjev, družine, ampak večina denar porabi sproti.« Če bo epidemija dolgotrajnejša, Sloveniji grozi, da bo ravno v času, ki ga navadno namenimo dopustu, namesto turistov državo preplavil val revežev, za katere bi bilo treba poskrbeti.

Turistični vodnik Tine Aćimović o prihodnosti razmišlja malo drugače. »To je mogoče streznitev za vse nas, ki smo samozaposleni, da se začnemo zavedati, da to ni kot redna, varna služba v podjetju. Dejansko bi morali imeti prihranjenega dovolj denarja vsaj za šest mesecev ali za eno leto, če imamo družino. Ali je to v slovenskem gospodarstvu realno, je drugo vprašanje.«