Jaša Bužinel

30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Plošča

Dua Lipa: Future Nostalgia

2020, Warner

+ +

Mlada britanska pevka kosovskih korenin je v zadnjih letih postala eno bolj vročih imen pop mašinerije. Singel New Rules, s katerim se je prebila v zavest javnosti, ima danes na YouTubu več kot dve milijardi klikov, spevni refren uspešnice One Kiss s Calvinom Harrisom pa se je zasidral v ušesih vseh, ki ste leta 2018 vključili radio. Vmes je nanizala še nekaj hitov, redno pristajala na seznamih najpogosteje predvajanih glasbenic, prejela številne nagrade in postala konkurentka pop ikonam z druge strani luže.

Po velikem uspehu prvenca se zdaj vrača še velikopotezneje. S ploščo Future Nostalgia že v naslovu nakazuje željo po preseganju duha časa. Toda oboje, naslov in zvočna podoba, deluje kot izraz kognitivne disonance, v kateri živi glasbena industrija, prepričana, da površinska prilastitev glasbenih form včerajšnjega dne ustvarja glasbo prihodnosti. Zdi se, da sta EDM pop in njena vloga milenijske senzacije pase, paradoksalno pa je njen posodobljeni lik alfa samice nazadnjaški. Album Future Nostalgia ponuja vizijo prihodnosti skozi oči najstnika iz sredine prvega desetletja tega tisočletja. Na njem najdemo nabor nostalgičnih plesnih pop viž, prepletenih z najučinkovitejšimi elementi popa iz časa zatona MTV. Če izvzamemo sodobne produkcijske postopke, zveni kot posvetilo pop divam à la Kylie Minogue, Katy Perry in Lily Allen ter bendom kot Moloko ali Jamiroquai, ob katerih je odraščala.

Retronostalgična Dua Lipa

Retronostalgična Dua Lipa
© Arhiv založbe

Kot kaže, je tudi ona zajahala val retromanije zadnjih let. Na eni strani je disco z obujanjem ikone Giorgia Moroderja vnovič dvignil dvojec Daft Punk, na drugi je pop v duhu Princea razživel Bruno Mars. Trend spada k širšemu fenomenu razcveta prvin disca, funka in soula v sodobnem popu, pri katerem je imel prste vmes Pharrell Williams. Obsedenost s preteklostjo je opazna tudi v njenih aktualnih videih, obloženih z vizualnimi sledmi popkulture z začetka tisočletja. V besedilih pa uporabi preverjeni repertoar strtih src, novih začetkov, dobrega seksa v slabi zvezi in drugih obrazcev. Izstopa le zaključna feministična popevka Boys Will Be Boys, v kateri se na prvo žogo posveča temi vsakokratne ogroženosti mladih deklet v nočnem življenju, kar žal bolj spomni na zagotavljanje kvote kritičnih tem kot na aktivistično dejanje.

V primerjavi s Charlie XCX ali Rosalío je Dua Lipa glas konservativnega popa, ki novosti išče v posvajanju že preverjenih slogov skozi posodobljeno estetiko. Future Nostalgia je sicer obrtniško brezhiben album. Toda ali si plošča, ki razen površinske dobre volje in mežikov nostalgije ne pusti globljega vtisa, zasluži toliko enoglasnih hvalospevov? Bližje nam je interpretacija v duhu mnenj preminulega britanskega kulturnega teoretika Marka Fisherja, da je to še en v vrsti simptomatičnih izdelkov osrednjega neoliberalnega popkulturnega ustroja, ki že dolgo izgublja dar zamišljanja prihodnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.